Virtualne pešpoti

Virtualne pešpoti kot most med pokrajino in dostopnostjo.

Projekt Burger.si predstavlja enega najzgodnejših in najambicioznejših poskusov prenosa izkušnje hoje po naravnem svetu v digitalno okolje. Njegovi začetki segajo v leto 1993, ko je avtor projekta pričel začel razvijati koncept City View — pionirski pristop k vizualnemu dokumentiranju urbanega prostora. Že takrat je bila prisotna ideja, da tehnologija ne služi zgolj kot orodje za prikaz, temveč kot sredstvo za dostopnost, izobraževanje in empatijo.

Temeljna zamisel virtualnih pešpoti je bila preprosta, a revolucionarna: dokumentirati pokrajino in izkušnjo hoje v realnem svetu ter jo prenesti v virtualni svet medmrežja, s posebnim poudarkom na osebah z omejenim gibanjem. Gre za obliko pozitivne spletne diskriminacije, kjer se tehnologija uporablja za odpravljanje fizičnih ovir in omogočanje doživetij, ki bi sicer ostala nedosegljiva.

Pristop je temeljil na 360° prostorskih fotografijah, ki ne prikazujejo zgolj statičnih podob, temveč ustvarjajo občutek prisotnosti. Eden prvih večjih projektov je bila dokumentacija pešpoti od Litije do Čateža, ki je sledila literarni poti Frana Levstika. S tem je bila vzpostavljena sinteza med kulturno dediščino, naravno krajino in sodobno tehnologijo.

A projekt se ni ustavil pri domačih poteh. Skozi leta je ekipa "MojaSlovenija" s svojimi fotoaparati in vizijo prehodila in dokumentirala skoraj tisoč kilometrov dolgo prečenje Pirenejev po poti GR10, ki povezuje Atlantik s Sredozemljem. Sledila je Arctic Circle Trail na Grenlandiji, kjer se virtualna izkušnja hoje razteza čez ledene pokrajine in tundro, ter celo vzpon na Ararat, najvišjo goro Turčije, ki je v zgodovinskem in simbolnem smislu eno najmočnejših prizorišč.

Vsaka od teh poti ni zgolj geografski zapis, temveč doživljajska pripoved, ki uporabniku omogoča, da se potopi v prostor, ki ga morda nikoli ne bo mogel fizično obiskati. Projekt Burger.si je tako več kot zbirka fotografij — je digitalna topografija človeške izkušnje, ki povezuje tehnologijo, naravo, kulturo in dostopnost v enoten, globoko humanističen okvir.

V času, ko se digitalni svet pogosto oddaljuje od resničnosti, projekt dokazuje, da je mogoče ustvariti most med realnim in virtualnim, ki ne služi zgolj estetiki, temveč tudi vključenosti in sočutju.