virtualna ekskurzija 360°

Ajdovski gradec pri Vranju

Ajdovski gradec pri Vranju je eno najpomembnejših poznoantičnih arheoloških najdišč v Sloveniji. Leži na 436 metrov visokem griču nad dolino Vranjskega potoka, približno osem kilometrov severozahodno od Sevnice. Zaradi svoje lege na naravno zavarovanem hribu je bil v času velikih selitev narodov strateško izbran kot varno zatočišče za romanizirane prebivalce, ki so se umikali pred vpadi barbarov.

Prve sledi poselitve segajo v pozno bronasto dobo, svoj vrhunec pa je naselbina dosegla v pozni rimski dobi, med 4. in 6. stoletjem. Takrat je bil Ajdovski gradec utrjena naselbina z obzidjem, hišami in cerkvami. Najdišče je pomembno tudi kot eno najstarejših starokrščanskih središč na Slovenskem, saj so arheologi odkrili kar tri cerkve, kar kaže na močno versko življenje skupnosti.

Naselbina je obsegala približno 2 hektara površine, kar je za višinsko naselbino v tem obdobju precej obsežno. Na podlagi velikosti in števila stavb strokovnjaki ocenjujejo, da je v Ajdovskem gradcu živelo med 300 in 500 prebivalcev. To je bila skupnost romaniziranih staroselcev, ki je v času preseljevanja ljudstev predstavljala eno večjih starokrščanskih središč na območju Alp in Podonavja.

Prve arheološke najdbe so domačini odkrili že leta 1811, ko so naleteli na rimski nagrobnik in sarkofag. Sistematična izkopavanja so potekala v začetku 20. stoletja, nato pa v sedemdesetih letih pod vodstvom Petra Petruja (1930–1983). Danes so na vrhu vidni temelji hiš, cerkva, obzidja in utrjenih vrat, medtem ko se najdbe hranijo v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani ter v muzeju v Gradcu.

Ajdovski gradec je danes urejen kot arheološki park, ki obiskovalcem ponuja sprehod skozi zgodovino. Do vrha vodi označena pot skozi gozd nad vasjo Vranje, ob vznožju pa stoji koča Muce Copatarice, priljubljena postojanka pohodnikov in družin. Poleg ogleda ruševin so na voljo tudi vodeni ogledi in delavnice, ki približajo življenje v pozni antiki.

Konec naselitve je nastopil v drugi polovici 6. stoletja, ko so na območje prišli Slovani. Njihov prihod je pomenil dokončen razpad romanizirane skupnosti, ki je živela na Ajdovskem gradcu, ter opustitev starokrščanskega središča. Naselbina je bila uničena, prebivalci pa so se razkropili ali asimilirali v nove skupnosti, kar je zaznamovalo prehod iz poznoantičnega v zgodnjesrednjeveško obdobje.

Ajdovski gradec pri Vranju tako predstavlja prehod iz rimske v zgodnjesrednjeveško obdobje in zadnji glasnik rimske civilizacije na Slovenskem. Njegova dediščina združuje zgodovinsko-arheološki pomen in sodobno izletniško privlačnost, zato je dragocen del slovenske kulturne krajine.

Primerjava z nekaterimi drugimi poznoantičnimi naselbinami

Ključne razlike:

• Ajdna je edina cerkev, ki je neposredno povezana z višinsko begunsko naselbino, kar ji daje izrazito obrambno in krizno funkcijo.
• Cerkev na Ajdni je najmanjša med primerjanimi, kar odraža omejene prostorske in materialne možnosti skupnosti.
• Vranje pri Sevnici kaže na organizirano cerkveno strukturo, z več objekti in baptisterijem, kar nakazuje na močnejšo institucionalno prisotnost.
• Rifnik in Tonovcov grad sta bila regionalna središča, z več cerkvami in znaki dolgotrajne poselitve, kar kaže na večjo stabilnost.

Viri in literatura:

Informativne table na arheološkem najdišču,

• Peter Petru (1980): Upodobitev pisarja na reliefu iz Ajdovskega gradca pri Slivnici – za vpogled v zgodnjekrščansko pismenost.

• J. Dular, B. Križ, D. Svoljšak, S. Tecco-Hvala (1988–1993): objave raziskav v Utrje in drugih arheoloških zbornikih.