Memnonova kolosa stojita na zahodnem bregu Nila, na ravnici med reko in tebanskimi hribi, kjer se je v času Novega kraljestva razprostirala največja nekropola starega Egipta. Dvojica monumentalnih kipov, visokih približno osemnajst metrov, je bila okoli leta 1350 pr. n. št. postavljena kot vhodni stražarji v pogrebni tempelj faraona Amenhotepa III., nekoč največji tempeljski kompleks v Tebah. Izdelana sta iz kvarcitnega peščenjaka, izkopanega severno od Kaira in nato prepeljanega več sto kilometrov proti jugu, kar samo po sebi priča o izjemni organizaciji in tehničnem znanju egipčanske države v 18. dinastiji.

Kipa prikazujeta faraona v sedečem položaju, z rokami na kolenih, ob njegovih nogah pa sta upodobljeni figuri žene Tiye in matere Mutemwije. Na stranskih reliefih se pojavlja bog Hapi, simbol Nila in njegove rodovitnosti. Za kolosoma se je razprostiral tempelj, ki je bil zaradi svoje velikosti in lege izpostavljen stoletnim poplavam, eroziji ter več potresom, zato je danes ohranjen le v fragmentih, medtem ko kolosa še vedno stojita na prvotni lokaciji.

Severni kolos je v rimski dobi postal znan kot »pojoči Memnon«. Po potresu leta 27 pr. n. št. je poškodovani kamen ob sončnem vzhodu oddajal kovinske, resonančne zvoke, ki so jih Grki in Rimljani razumeli kot preroško petje. Kip so povezali z Memnomom, etiopskim junakom iz Iliade, sinom boginje zore Eos, zato naj bi se njegov glas oglašal ob prvih žarkih. Rimski popotniki, med njimi tudi cesar Hadrijan, so na podstavku pustili več kot sto napisov, ki opisujejo ta pojav. Ko so Rimljani kip v 2. stoletju obnovili, se je »petje« prenehalo.

Danes Memnonova kolosa stojita kot mogočna ostanka izgubljenega templja, kot geografski in zgodovinski mejnik tebanske pokrajine ter kot simbol večplastne egipčanske dediščine, v kateri se prepletajo arhitektura, mitologija, naravne sile in fascinacija antičnega sveta.

April 2004