Samostan v Olimju stoji v slikoviti pokrajini Obsotelja, ob vznožju vinorodnih gričev Kozjanskega, kjer se razgibana narava prepleta z dolgo zgodovino človeškega bivanja. Naselje Olimje leži v neposredni bližini Podčetrtka, na območju, ki je bilo zaradi strateške lege ob pomembnih prehodih med Panonsko nižino in alpskim svetom poseljeno že v zgodnjem srednjem veku. Prav ta lega je botrovala nastanku prvotnega gradu, iz katerega se je kasneje razvil današnji samostanski kompleks.
Zgodovinski razvoj
Najstarejše jedro stavbe sega v začetek 11. stoletja, ko je bil na tem mestu zgrajen romanski grad. V pisnih virih se v 13. stoletju pojavlja pod imenom Wlin, kar potrjuje njegovo pomembnost v regionalnem prostoru. V naslednjih stoletjih je grad večkrat menjal lastnike, kar je bilo značilno za fevdalno razdrobljenost Štajerske.
Prelomno obdobje nastopi v 17. stoletju, ko posest prevzame red pavlincev. Ti so leta 1663 ustanovili samostan in začeli obsežno preobrazbo grajskega kompleksa. Med letoma 1665 in 1675 so zgradili veličastno baročno cerkev Marijinega Vnebovzetja, ki še danes predstavlja osrednji arhitekturni poudarek celote. Pavlinci so bili znani po svojem znanju zeliščarstva, farmacije in izobraževanja, zato ne preseneča, da so v Olimju uredili samostansko lekarno, ki velja za eno najstarejših v Evropi. Njena notranja oprema, poslikave in zbirka posodja pričajo o visoki ravni baročnega znanja in estetike.
Namembnost in življenje v samostanu
Pavlinski samostan je bil v 17. in 18. stoletju pomembno versko, kulturno in gospodarsko središče. Redovniki so se posvečali pastoralnemu delu, izobraževanju, zdravilstvu in upravljanju obsežnih posesti. Po razpustitvi pavlinskega reda konec 18. stoletja je kompleks prešel v posvetne roke, kar je povzročilo postopno spremembo njegove namembnosti. Deloval je kot graščina, gospodarsko poslopje in rezidenca različnih lastnikov.
Sodobno obdobje
Leta 1990 je v kompleks ponovno vstopilo redovno življenje – tokrat so ga prevzeli bratje minoriti. Ti so se lotili temeljite obnove in revitalizacije, pri čemer so spoštovali zgodovinsko strukturo in duhovno tradicijo prostora. Danes skrbijo za samostan kot za živ kulturni spomenik, ki združuje sakralno dediščino, zgodovinsko arhitekturo in naravno okolje.
Poseben ponos minoritov je ohranjena zeliščna lekarna, ki nadaljuje tradicijo pavlinskega zeliščarstva. Ob njej se razprostira zeliščni vrt, zasnovan kot učni in meditativni prostor, kjer obiskovalci spoznavajo zdravilne rastline in njihovo rabo. Samostan je postal tudi pomembno romarsko središče ter priljubljena turistična točka, ki s svojo umirjeno atmosfero in bogato zgodovino privablja obiskovalce iz Slovenije in tujine.
Lastništvo in pomen danes
Samostan je v lasti Katoliške cerkve, upravljajo pa ga minoriti, ki nadaljujejo tradicijo duhovnosti, gostoljubja in kulturnega varovanja. Kompleks je razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, saj združuje izjemno arhitekturno vrednost, redko ohranjeno baročno lekarno in pomembno zgodovinsko kontinuiteto.
Olimje tako predstavlja eno najlepših sintez naravne krajine, srednjeveške grajske zasnove in baročnega samostanskega sijaja. Je prostor, kjer se zgodovina ne ohranja le v zidovih, temveč tudi v živem duhovnem in kulturnem utripu, ki ga skrbno negujejo današnji varuhi tega izjemnega kraja.