Na severnem pobočju Orlice, 5 km iz istoimenskega trga Podsrede, se košati Podsreški grad. Še nezadostno raziskano preteklost nam nadomešča presenetljiva povednost osem stoletij starega zidovja, ki je kljub prezidavam in dozidavam ohranilo skoraj neokrnjeno prvotno jedro. Hörberg ali Herberch, kot se je včasih imenoval, se pozidali v I.pol. 12.stol. v preprosto in običajno pravokotno zasnovo. Okrog leta 1180 je bil prizidan visok obrambni stolp - bergfrid, okoli 1220 južni palacij in okrog 1260 še stolp s kapelo.
Okrog leta 1000 je celotno območje Kozjanskega pripadalo posesti grofov Breže-Seliških in pozneje grofici Hemi. Po njeni smrti je velik del njenih posesti prešel pod salzburško nadškofijo in krško škofijo. Grad je bil od zgraditve naprej eden petih glavnih krških fevdov in sedež deželskega sodišča.
1213, ko se grad prvič omenja, ga je Ortolf s Planine zapisal svoji ženi Kiburgi s Ptuja. 1138 proda Herman s Kranichberga Podsredo Frideriku Žovneškemu in poslej je Podsreda med tistimi krškimi gradovi, ki so jih škofje redno potrjevali Celjanom. Po izumrtju le teh, postane grad in gospoščina deželnoknežja last.

Grajski zakupniki in oskrbniki so se poslej pogosto menjavali, dokler ga leta 1617 ni kupil grof Sigmund Tattenbach v trajno in dedno last. 1701 je podsreško posest podedovala grofica Eleonora E. Barbo, nato njena hči Marija H. pl. Apfaltrern in 1787 Fr. Baron pl. Lazarini. Nekje okrog leta 1848 je posest kupil knez Weriand Windischgrätz, ki je gradu v naslednjih letih, zlasti pa njegov zet grof Schönburg-Glauchau, dal današnjo podobo. V rokah njegovih dedičev je posest ostala do konca druge svetovne vojne.

Grad se sistematično obnavlja od leta 1983 pod vodstvom Spominskega parka Trebče - Kozjanskega parka. Pri tem se skrbno luščijo njegove primarne arhitekture sestavine.
Obnovljene grajske kašče so namenjene galerijski dejavnosti, dvorana pa koncertom in promocijam.

V prvi etaži je pripravljena krajšo predstavitev preteklosti gradu in potek njegove dosedanje obnove. Predstavljeno je tudi partnerstvo med gradova Wolfsegg (v bližini Regensburga) in Podsredo. V sosednji sobi so na ogled Vischerjevi grafični listi gradov: Podsreda, Kunšperk, Bizeljsko, Kozje, Pilštanj, Hartenštajn, Olimje, Podčetrtek, Planina, Brestanica, Jelšingrad in Rifnik, iz topografije vojvodine Štajerske - Topographia Ducatus Stirie, iz 1681. V renesančni dvorani visijo kolorirani grafični lesorezi s prikazom oblačil in opreme, nastalih okoli 1860, v stolpu in na galeriji pa kolorirane litografije štajerskih gradov (Reichert in Kaiser). Obe zbirki je podaril Kurt Müller, dolgoletni gost Zdravilišča Rogaška Slatina.
Ne smemo pozabiti niti srednjeveške kuhinje in pod stopniščem skrite grajske ječe.

V pritličnih prostorih je predstavljeno steklo, ki temelji na glažutarski tradiciji in sodobni proizvodnji rogaških, kozjanskih in drugih steklarskih mojstrov. Steklarstvo ima na Kozjanskem že dolgo tradicijo in razvilo se je predvsem tam, kjer so gozdne površine ponujale zadostne količine lesa. Tukaj so izdelovali predvsem izdelke z zelenega in brezbarvnega stekla, nekatere ohranjene steklene posode ter fragmenti nekdanjih steklarn pa dokazujejo, da so izdelovali tudi mlečno in večbarvno steklo.
Na tem območju so delovale steklarne v Loki pri Žusmu, Veterniku, Logu ob Sotli, Čači vasi, Jurkloštru, Svetlem dolu pod Svetino in še bi lahko naštevali. Nekatere med njimi so svoje izdelke izvažale tudi v Italijo, Levant, itd. Lastnik steklarne v Loki pri Žusmu je 1841 na Notranjeavstrijski razstavi prejel bronasto medaljo za kvaliteto proizvodov.
Kozjanske steklarne so podobno kot steklarne na Pohorju izdelovale poleg steklenic za slatino še steklovino za shranjevanje zdravil in živil, svetila, stekleno servirno in jedilno posodo, steklo za šipe.
Dragocenejšo posodo so krasili z rezanjem, brušenjem, graviranjem, emajlnim in zrcalnim poslikavanjem tako, da prehajajo dekorativni elementi od umetniških in umetnoobrtnih do narodopisnih značilnosti. Izdelki za vsakdanjo rabo so bili večinoma gladki, strogo funkcionalni in estetsko preprostih oblik.
Na Slovenskem so v 18. in 19.stol. izdelovali poleg preproste steklovine tudi zahtevnejše steklarske predmete, tako da niso zaostajali za tedanjimi dosežki v ostalih evropskih državah. (vir: Kozjanski park za burger.si, 2000)