Sv. Miklavž na Gori
Cerkev sv. Miklavža na Gori stoji na razglednem hribu nad vasjo Gradišče, kjer že stoletja bedi nad Tuhinjsko dolino. Njena lega ni naključna: prostor, ki ga obdaja tišina gozdov in odprtost neba, je bil že od zgodnjega srednjega veka pomembno duhovno središče. Cerkev danes ni le kraj bogoslužja, temveč tudi dragocen spomenik kulturne dediščine, ki v svoji arhitekturi in zgodovinskih plasteh združuje različna obdobja in umetnostne sloge.
Današnja podoba cerkve izvira iz prve polovice 18. stoletja, ko je med letoma 1721 in 1730 doživela temeljito prenovo. Čeprav je njena osnovna zasnova gotska, so poznejši posegi prinesli izrazite baročne poteze, ki so cerkvi vtisnile današnjo prepoznavno podobo. V tem času so povečali ladjo, dvignili njeno višino, dozidali prezbiterij z obokom ter uredili zakristijo, kar je prostoru dalo večjo prostornost in svetlobo. Cerkev tako danes deluje kot harmonična celota, v kateri se prepletata gotska zadržanost in baročna razkošnost.
Ena najlepših značilnosti notranjščine je kasetiran strop, ki ga je Restavratorski center Ljubljana v sedmih letih skrbno obnovil in leta 2004 zaključil obsežna dela. Stropne poslikave, med katerimi izstopata upodobitvi sv. Mateja in sv. Nikolaja, prostoru dodajajo toplino in umetniško globino ter pričajo o spretnosti baročnih mojstrov, ki so znali združiti arhitekturo, slikarstvo in simboliko v enotno pripoved.
Posebno mesto v cerkvi zavzema glavni oltar, ki ga je leta 1741 izdelala kamniška delavnica Gabra Berganta. Gre za izjemno leseno baročno stvaritev, ki jo dopolnjuje Metzingerjeva oljna slika sv. Nikolaja. Ta slika je bila zaradi svoje umetnostne vrednosti restavrirana že leta 1920, okoli leta 1990 pa je bila celo razstavljena v Parizu, kar dodatno potrjuje njen pomen v širšem evropskem prostoru. Ob glavnem oltarju notranjščino bogatijo še drugi oltarji, ki s svojimi poslikavami in arhitekturnimi elementi dopolnjujejo baročno pripoved. Stranska oltarja na notranji strani prezbiterija sta značilna primera baročnega iluzionizma iz sredine 18. stoletja, medtem ko severno steno krasi oltar sv. Frančiška Ksaverija s sliko Jelovška iz leta 1724.
Zgodovina cerkve pa sega še mnogo globlje. Arheološka izkopavanja ob koncu 20. stoletja so razkrila temelje dveh starejših cerkva, ki sta stali na istem mestu. Ena izmed njiju je bila gotska cerkev iz 13. stoletja, druga pa še starejša romanska stavba, zgrajena med letoma 500 in 600 našega štetja. Ta odkritja potrjujejo, da je bila Gora pomembno svetišče že v zgodnjem srednjem veku, morda celo prej, in da je prostor neprekinjeno služil verskim skupnostim več kot tisočletje.
Cerkev je skozi zgodovino doživela tudi preizkušnje. Med drugo svetovno vojno je bila delno poškodovana, ko so nemške sile uničile del strešne kritine. Kljub temu je lokalna skupnost poskrbela, da je bila cerkev obnovljena in ohranjena v svoji celovitosti. Danes je še vedno dejavna kot podružnična cerkev župnije Šmartno v Tuhinju, kjer potekajo redne maše, obenem pa ostaja pomemben simbol identitete in povezanosti domačinov.
Ob cerkvi stoji tudi mežnarija, skromna oskrbniška hiša, ki je ohranila svojo prvotno arhitekturno in etnološko podobo. V njej je še vedno delujoča črna kuhinja, kar je danes prava redkost in dragocen spomin na tradicionalno podeželsko življenje. Mežnarija je v pisnih virih prvič omenjena leta 1723, skozi stoletja pa je bila neločljivo povezana z delovanjem cerkve in življenjem skupnosti, ki jo je skrbno vzdrževala.