Dolina Zadnjica, v starejših virih poimenovana tudi Zajenca, je približno štiri kilometre dolga visokoalpska ledeniška dolina v zgornjem delu Trente, umeščena v osrednji del Julijskih Alp in v celoti vključena v varstveni režim Triglavskega narodnega parka. Morfološko je izrazita u‑dolina, ki jo je v zadnji glacialni fazi izdolbel obsežen ledenik, kar se odraža v širokem, položno dvigajočem se dnu ter v strmih, skoraj navpičnih pobočjih, ki jo obdajajo. Dolino na severu zapirajo stene Kanjavca in Pihavca, na vzhodu se dviga masiv Zadnjiškega Ozebnika, na jugu in zahodu pa se relief odpira proti spodnji Trenti. Ta naravni amfiteater ustvarja izrazito mikroklimo, v kateri se prepletajo hladni zračni tokovi izpod snežišč in toplejši vplivi iz doline Soče.

Geološko je območje zgrajeno iz debelih skladov zgornjetriasnega apnenca in dolomita, ki sta zaradi tektonske razčlenjenosti močno prepredena z razpokami, prelomi in kraškimi kanali. Prav ta kombinacija masivnih karbonatnih kamnin in intenzivne tektonske preobrazbe ustvarja hidrogeološke razmere, v katerih se padavinska in talilna voda hitro infiltrira v podzemlje ter se pretaka skozi kompleksno mrežo razpokanih in deloma razširjenih kraških kanalov. V spodnjem delu doline se ta podzemna voda združuje v potok Krajcarica, ki je tipičen primer hudourniškega vodotoka s spremenljivim pretokom, odvisnim od sezonskega taljenja snega in intenzivnih padavin.

Najbolj izrazit hidrološki pojav v Zadnjici so občasni kraški izviri in slapovi pod Zadnjiškim Ozebnikom. Izpod njegovih navpičnih sten se po obdobjih intenzivnega dotoka vode pojavijo močni kraški bruhalniki, iz katerih voda dobesedno izbruhne na površje. Mehanizem tega pojava je povezan s polnjenjem podzemnih rezervoarjev in kanalov, ki delujejo kot zaprt sistem: ko se vodna gladina dvigne do praga, kjer se kanal približa površju, se tlak v sistemu poveča do te mere, da voda nenadoma privre iz razpoke. Slapovi, ki nastanejo ob tem, so kratkotrajni, a izjemno dinamični; voda se po gladkih apnenčastih pragovih zliva v več stopnjah, pogosto v obliki pahljačastih curkov, ki se ob dotiku s skalami razpršijo v megličaste oblake. Zaradi hitrega praznjenja podzemnega sistema slapovi običajno trajajo le nekaj ur ali dni, nato pa se izviri ponovno umirijo in presahnejo.

Zadnjica je bila v preteklosti pomemben pašni prostor, kar dokazujejo ostanki planinskih objektov, kamnite ograde in terasirane senožeti. Kljub temu je dolina ohranila izjemno prvobitnost, ja se tradicionalna raba nikoli ni razvila v intensivno gospodarsko izkoriščanje. Danes je njen pomen predvsem gorniški in naravovarstveni. Iz Zadnjice vodijo ključne visokogorske poti proti Kriškim podom, Prehodavcem, Doliču, Kanjavcu in naprej proti Triglavu, zaradi česar je dolina eno najpomembnejših izhodišč za prečenje osrednjega grebena Julijskih Alp. Hkrati je zaradi omejenega prometa, odsotnosti turistične infrastrukture in strogega varstvenega režima ohranila izjemno biotsko pestrost. V njej se prepletajo habitatni tipi, značilni za hladne hudourniške sisteme, meliščne ekosisteme, visokogorske gozdove in območja miru za divjad, med katero so značilni gams, kozorog, belka in planinski orel.

Zadnjica tako predstavlja izjemno naravno celoto, v kateri se združujejo geomorfološka dediščina ledeniških procesov, kraška dinamika visokogorskega karbonatnega sveta in ohranjena kulturna krajina nekdanjih planin. Zaradi svoje prvobitnosti, hidrološke posebnosti in lege v osrčju Triglavskega narodnega parka je dolina eden najdragocenejših naravnih laboratorijev za razumevanje visokogorskih geomorfnih in hidrogeoloških procesov v Sloveniji.