Spodmole na kraškem robu Velega Badina blizu Sočerge lahko štejemo med velike naravne znamenitosti Slovenije. Značilnost do 28 m visoke navpične pečine so trije večji in globji spodmoli s 17 m visokim obokanim stropom, ki jih domačini in raziskovalci zaradi akustike in značilne oblike pogosto imenujejo »Ušesa Istre«. Območje sodi med najmarkantnejše naravne spomenike v Slovenski Istri ter je zaščiteno kot naravna vrednota državnega pomena in del evropskega naravovarstvenega omrežja Natura 2000 (območje Kraški rob).
| Morfometrični parameter | Vrednost / Opis |
|---|---|
| Dolžina strukturne stopnje | Približno 2 km (od naravnega mosta do Sv. Kirika) |
| Višina stene | Do 28 m |
| Višina stropa spodmolov | Do 17 m |
| Širina osrednjega spodmola | 90 m (stranska spodmola široka po ~30 m) |
| Dimenzije naravnega mosta | Dolžina loka 6 m, višina 4 m, debelina loka 1,5 m |
| Geološka podlaga | Alveolinski apnenec (paleogen/eocen) narinjen na eocenski fliš |
| Izhodiščna nadmorska višina | Sočerga (250 m) – cerkev sv. Kirika (405 m n. v.) |
'Plitkejših' spodmolov je v dolžini 2 km od naravnega mosta do Sv. Kirika veliko več. Manjša dva (stranska) sta široka malo manj kot 30 m, srednji ima impresivno širino kar 90 m. Kraški rob Velega Badina se razteza v dinarski smeri SZ–JV in se proti meji s Hrvaško zaključi z znamenitim naravnim mostom. Naravni most ima lok širok 6 m in višino 4 m – debelina kamnitega loka znaša 1,5 m. Rob se tik ob slovensko-hrvaški meji prelomi in nemoteno nadaljuje proti južnemu delu Istrskega polotoka.
Od Sočerge, kjer je idealno izhodišče za pešpot proti naravnemu mostu, do 100 m višje ležeče podružnične cerkvice sv. Kirika (405 m n. v.) je le 500 m. Vasica Sočerga leži na neprepustnih flišnatih tleh, ko pa se povzpnemo do sv. Kirika, stopimo na prepusten alveolinski apnenec. Na robu kraškega roba Velega Badina je mehansko in toplotno preperevanje kamnine ter kemično delovanje vode (korozija) izredno intenzivno. Zaradi burje, sončne pripeke in padavinske vode so površinske kraške oblike, predvsem škraplje, žlebiči in škrapeljniki, izrazito razvite.
Pod tanko plastjo prsti je kemično delovanje pronicajoče vode še agresivnejše: skale in kamni iz alveolinskega apnenca so izjedeni v prave fantazijske mikroreliefne oblike, pri čemer na zunanji plasti izstopajo reliefni preseki in okamnine foraminifer – predvsem alveolin ter numulitov. Med alveolinskim apnencem je na tem območju opaziti tudi kamne iz lapornatih apnencev in prehodnih plasti na stiku s flišem.
Da je bila pokrajina nekdaj intenzivno kultivirana, pričajo dolgi suhozidni kamniti zidovi (griže), ki so terasasto oblikovali pobočja in so značilno usmerjeni proti severovzhodu. Pokrajina z roba stene vizualno in hidrološko gravitira v prostrano Movraško valo – največje kraško polje v Slovenski Istri z osrednjim zgoščenim naseljem Movraž.
Kraški rob Velikega Badina ima v skrajnem severozahodnem delu značilne osamelce – izolirane kamnite stolpe, ki so nastali zaradi selektivne erozije vzdolž navpičnih razpok. Geomorfološko ima rob obliko terasate strukturne stopnje; spodmoli se nahajajo v zgornji stopnji, kjer je spodkopavanje mehkejših plasti ustvarilo globoke vdolbine. Posebna značilnost obokanega stropa spodmolov je fosilna jamska morfologija: na stropu se jasno vidijo nekdanje kapniške strukture, izločena siga v obliki 'zaves' in 'reber', kar dokazuje, da gre za razgaljene ostanke nekdanjih podzemnih jam, ki so se odprle zaradi podiranja pobočja.
Druga speleološka znamenitost se nahaja nedaleč od sv. Kirika, neposredno pod telekomunikacijskim oddajnikom: samo z vrvno tehniko dostopna več kot 40 m dolga brezno-vodoravna jama – 'Jama pri sv. Kiriku'. Globoko pod pečino Velega Badina, kjer se vije državna cesta proti mednarodnemu mejnemu prehodu Sočerga–Požane, se stena zaključi v položnejših flišnatih pobočjih. Na tem neprepustnem stiku na dan prihaja več manjših stalnih in hudourniških izvirov, ki tvorijo povirje potoka Bračana – desnega pritoka reke Mirne.
Geološki vzorci / Geological samples
(za povečavo kliknite na sliko / click on picture to enlarge)
Paleocenske in eocenske alveoline ločimo po tem, da so paleocenske na splošno manjše in bolj vretenaste, eocenske pa dosegajo večje premere ter imajo gostejše prekatne stene.
Palaeocene and Eocene Alveoline are differentiated by the size and chamber structure. Palaeocene tests are generally smaller and more elongated.