Slapovi Slovenije (1993-1998)

URL: internetna arheologija

Waterfalls of Slovenia

Skočniki Belega potoka

Levi in desni del Belega potoka padata v zanimivih slapovih takoj zatem, ko se prvi prebije izpod melišča na začetku svoje struge, ter drugi iz izvira malo nad lovsko kočo. Potok je pri svojem padcu ustvaril fantastične žlebove, ki bi na prvi pogled bolj sodili v skrivnosti podzemlja. Večina slapov je žal skritih v prepadnih globelih, tako da so brez plezalne opreme praktično nedosegljivi. Dostop do tistih "vidnih'' je tudi izredno nevaren in zahteva obilo opreznosti. Čeprav levi in desni del potoka že takoj na začetku ustvarjata podobne slapove v žlebovih, so ti na videz izredno kontrastni. Desni potok sprva pada v skrivnostno, 35 m globoko in okroglo brezno, obraslo s temnozelenim mahom, na katerem zelo lepo pride do izraza bela padajoča voda. Ta del je tudi razmeroma lahko dosegljiv, vendar je dostop nezavarovan. Ko se steza približa levi strugi, le-to prečkamo, ter se podamo v gozd nasproti. Nekaj deset metrov globoko v gozdu prečkamo desno, z mahom obraslo strugo. Steza vodi naprej proti lovski koči, mi pa se previdno podamo nekaj metrov navzdol, dokler se pred nami ne odpre brezno. Pot po bregu navzdol ni priporočljiva, saj lahko hitro pride do zdrsa. Drugače sledita v globeli še dva izrazitejša slapova visoka 10 in 30 m. Levi potok pada v manjših slapovih po golih žlebovih. Ob slabšem pretoku se voda na pečini kar nekako izgubi, ter pada v neizrazitem slapu. V sam žleb lahko pridemo, če prečkamo levi potok, ter takoj ob desnem bregu krenemo navzdol. Že po nekaj metrih priplezamo do jeklenega nastavka za karabin. Tu lahko varno vstopimo v žleb, ki ga lahko vidimo pod seboj skoraj v celi dolžini.

a) Najkrajši je čez stari železniški most do izliva Belega potoka v Savo Dolinko, nato po leseni brvi preko Belega potoka. Če gremo naravnost v breg, naletimo na nemarkirano, vendar lepo izhojeno pot navkreber. Pot je precej strma in nas skozi gozd po 40 min. hoje pripelje do gozdne poti, ki jo uporabljajo drvarji. Tu se strmina nekoliko umiri. Od tu potrebujemo še 30 min. do vrha žlebov.

b) Najlepša, vendar daljša je pot izpred penziona Špik v Gozdu Martuljku. Sledimo smerokazu, ki nam kaže k Martuljkovim slapovom. Po gozdni poti že po 10 min. pridemo do Martuljkovega potoka. Tu gremo čez lesen most. Tabla Triglavski narodni park nam tu podaja opis Martuljkovih slapov. Urejena in nadvse slikovita pot nas vodi skozi vintgar, nakar se po lesenih stopnicah dvignemo do mostu skozi grapo, od koder so frontalno vidni spodnji Martuljkovi slapovi. Od tu se zdi, kot da je samo slap samo eden slap, visok skoraj 30 m, vendar ko se po poti dvignemo podenj, lahko vidimo, da iz tolmuna pod njim pada še drug, dobrih 10 m visok slap. Pot nadaljujemo po lepo izhojeni poti, ki nas že na začetku popelje pod mokro, z mahom obraslo visoko steno, po kateri ob deževnih dnevih kot široka zavesa pada 20 m visok slap. Kmalu pridemo do gozdne ceste ki nas pripelje do brunarice, kjer je bila nekoč planšarija. Od tu je krasen razgled na Špik in okoliške vrhove. Od brunarice krenemo proti kapelici, ki se na zunaj ne loči od običajnih planšarskih koč. Od hotela Špik do tu je uro zmerne hoje. Takoj za kapelico je nemarkirana, vendar lepo izhojena potka, ki se strmo, vendar v zmernih serpentinah dviga proti prelazu. Na vrhu prelaza se pot nekoliko spusti, dokler ne pridemo do steze ki z leve strani vodi iz doline. Na desno stran sledimo gozdni poti, ki nas pripelje do gozdne jase z lepim razgledom na Karavanke. Pri lovski koči na koncu jase nadaljujemo pot, ki se mimo plazišč spusti proti vrhu žlebov. Od kapelice do sem potrebujemo dve uri.