Ko se jutranja meglica dvigne nad sotočjem Selške in Poljanske Sore, se pred očmi razkrije mesto, ki se zdi, kot da je izstopilo iz srednjeveške pripovedke. Škofja Loka, s svojimi strmimi strehami, ozkimi uličicami in kamnitimi mostovi, je kraj, kjer se zgodovina ne skriva v arhivih, temveč živi v vsakem vogalu, v vsakem pročelju, v vsakem koraku, ki odmeva po tlakovanih ulicah.
Nad mestom bedi grad, mogočen in tih, kot starodavni varuh, ki že stoletja opazuje življenje pod seboj. Njegove stene so videle prihod trgovcev, prihod vojakov, prihod novih časov — in kljub vsemu ostajajo trdne, kot simbol mesta, ki je znalo preživeti vse, kar mu je zgodovina prinesla.
Zgodba Škofje Loke se začne davno pred tem, preden so se po Evropi dvignile velike katedrale in preden so se oblikovala mesta, kakršna poznamo danes. Leta 973 je nemški cesar Oton II. podaril loško ozemlje škofu Abrahamu iz Freisinga. S tem darilom se je začela zgodba, ki je za vedno zaznamovala ta prostor.
Freisinški škofje so bili tisti, ki so oblikovali identiteto kraja. Upravni in gospodarski center svojega gospostva so poimenovali Škofja Loka — Bischoflack, škofova Loka. Ime je ostalo, tako kot je ostal duh časa, ko je bila cerkvena oblast ena najmočnejših sil v deželi.
Zaradi svoje lege — na križišču dolin, ob sotočju rek, pod hribom, ki je nudil zavetje — je Škofja Loka hitro postala pomembno srednjeveško središče. V listini iz leta 1274 je prvič izrecno imenovana kot mesto. In res, že takrat je imela vse, kar mesto potrebuje: obrt, trgovino, utrdbe, red in živahen utrip.
Staro mestno jedro, ki ga danes občudujemo kot najbolje ohranjeno srednjeveško jedro v Sloveniji, je nastajalo skozi stoletja. Večina stavb, ki jih vidimo danes, izvira iz konca 16. stoletja, ko je mesto doživljalo razcvet.
Mestni trg, zgornji del mesta, je bil prostor trgovcev, sejmov in mestne gospode. Spodnji trg, Lontrg, pa je bil prostor obrtnikov, delavcev, vsakdanjega življenja.
Med njima je teklo življenje, ki ga je povezoval most čez Soro — most, ki je še danes simbol povezovanja dveh svetov.
Škofja Loka ni bila vedno mirna. Požari so jo večkrat skoraj uničili, vojne so jo pretresale, oblast se je menjavala. A mesto je vedno znova vstalo. Vsaka obnova je dodala novo plast zgodovine, novo barvo, novo zgodbo.
Zato je danes Škofja Loka kot palimpsest — rokopis, na katerem so generacije pisale druga preko druge, a nobena ni izbrisala prejšnje.
Kdor pride v Škofjo Loko kot popotnik, hitro začuti, da je to mesto, ki ne razkriva vsega naenkrat. Treba je stopiti počasi, pustiti, da se pogled ustavi na detajlih: na freskah, ki krasijo pročelja; na lesenih gankih, ki se skrivajo v notranjih dvoriščih; na kamnitih portalih, ki so jih oblikovali mojstri, katerih imen ne poznamo več, a njihova dela še vedno govorijo.
Grad ponuja razgled, ki razkrije celotno mesto kot na dlani — rdeče strehe, vijugaste ulice, reki, ki se srečata in nadaljujeta pot kot ena.
V starem jedru se vrstijo galerije, muzeji, kavarnice in delavnice, kjer tradicija še vedno živi. Loka je mesto umetnikov, pripovedovalcev, rokodelcev. Mesto, ki je dalo svetu Škofjeloški pasijon, najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, in ki še danes ohranja duh srednjeveških procesij in ritualov.
Le nekaj korakov iz mestnega jedra se začne svet zelenih pobočij, gozdov in poti. Selška in Poljanska dolina sta kot naravna krila, ki objemata mesto. Pohodi na Lubnik, sprehodi ob Sori, kolesarske poti skozi doline — vse to daje Loki občutek prostora, ki je hkrati zgodovinski in živ, starodaven in mlad.
Škofja Loka je danes sodobno mesto, a nikoli ni pozabilo svojih korenin. Njegova moč je v tem, da zna živeti v sedanjosti, ne da bi izgubila stik s preteklostjo.
Je mesto, kjer se zgodovina ne pripoveduje — temveč se živi. Mesto, ki stoji na temeljih skoraj tisočletne zgodbe. Mesto, ki ostaja eno najlepših in najbolj pristnih srednjeveških biserov Slovenije.