Nad Škofjo Loko, nekdanjim središčem brižinske posesti na Gorenjskem, se mogočno dviga Škofjeloški grad. Njegova zgodovina je tesno prepletena s freisinškimi škofi, ki so kmalu po prejemu loškega ozemlja leta 973 na tem mestu postavili prvo utrdbo.
V listini iz leta 1202 je grad opisan kot castrum firmissimum de Lonca – izjemno trdna utrdba. Potres leta 1511 ga je močno poškodoval, a škof Filip je med letoma 1513 in 1516 poskrbel za temeljito obnovo, ki je gradu vtisnila njegovo današnjo, mogočno podobo.
Danes grajski prostori gostijo bogate zbirke Loškega muzeja. Obiskovalci lahko spoznajo zgodovinsko, kulturno, umetnostnozgodovinsko, etnološko in naravoslovno dediščino širšega loškega območja. S svojim obzidjem in urejenim vrtom grad velja za enega najpomembnejših spomenikov srednjeveške arhitekture v Sloveniji, obenem pa ponuja čudovit razgled na staro mestno jedro.
Zgodba gradu se začne leta 973, ko je cesar Oton II. loško ozemlje podaril škofu Abrahamu iz Freisinga. S tem darilom se je začelo oblikovati gospostvo, ki je stoletja krojilo razvoj kraja. Prav freisinški škofje so na vzpetini nad Loko postavili utrdbo – sprva skromno, nato vse bolj mogočno.
Grad je služil kot njihova rezidenca, trdnjava in upravno središče. Z njegovih zidov so nadzirali trgovske poti, rečne prehode in življenje v dolini. Postal je simbol njihove moči in reda, ki je omogočil, da je Loka rasla, se razvijala in postala eno najpomembnejših srednjeveških mest na Slovenskem.
Skozi stoletja je bil grad večkrat prezidan, razširjen in utrjen. Požari so ga poškodovali, vojne pretresale, a nikoli ni bil uničen. V 16. stoletju je dobil renesančno podobo, ki so jo kasneje dopolnili baročni elementi in druge prezidave.
Leta 1803 je gospostvo prešlo iz cerkvenih v posvetne roke, kar je pomenilo začetek novega obdobja. Grad je postal last različnih plemiških rodbin, dokler ni v 20. stoletju prešel v javno rabo. Danes v njem domuje Loški muzej, ki hrani zgodovino, umetnost, obrt, naravo in identiteto loškega prostora.
Ko stopiš skozi grajska vrata, se zdi, kot da se čas upočasni. Po sobanah, kjer so nekoč hodili škofje, vojaki in služabniki, danes odmevajo koraki obiskovalcev, ki iščejo zgodbe preteklosti.
Izvor škofjeloškega grba – zamorček, ki je postal legenda
Med najbolj prepoznavnimi simboli Škofje Loke je njen grb, na katerem stoji temnopolti mož z rdečo krono in zlatim obročem okoli vratu. Ta lik, pogosto imenovan zamorček, je postal del identitete mesta, njegova zgodba pa združuje zgodovinska dejstva in legendarne motive.
Najstarejši znani prikaz grba sega v 13. stoletje, ko so ga uporabljali freisinški škofje. Po izročilu naj bi škof Abraham med potovanjem po Iberskem polotoku rešil življenje temnopoltemu mladeniču, ki mu je nato postal zvest spremljevalec. V zahvalo naj bi škof njegov lik vključil v svoj simbol.
Druga razlaga zamorčka razume kot simbol pokristjanjevanja in širjenja cerkvene oblasti, tretja pa ga umešča med heraldične motive, ki so bili v srednjem veku pogosti v nemškem prostoru.
Ne glede na razlago je grb postal neločljiv del loške identitete. Danes ga najdemo na mestnih vratih, dokumentih, zastavah in v srcih Ločanov, ki v njem prepoznavajo simbol svoje zgodovine in posebnosti.