Cerkev sv. Nikolaja v Selu (občina Moravske Toplice)

Selanska cerkev sv. Nikolaja je ena najdragocenejših romanskogotskih stavb na Slovenskem – rotunda iz prve polovice 13. stoletja, ki v svoji arhitekturni zasnovi in slikarskem okrasu združuje zgodnjesrednjeveško gradbeno tradicijo, zgodnjegotsko risarsko estetiko in poznejše gotske idealistično-plastične tendence. Vizitacijski zapis iz leta 1698 pripisuje njeno gradnjo templarjem; čeprav ta trditev ni dokončno potrjena, priča o izjemnem ugledu, ki ga je rotunda uživala v zgodovinskem spominu pokrajine. Stavba je bila v letih 1845–1846 temeljito prezidana, vendar je ohranila svojo prvotno tlorisno shemo in ključne elemente notranje ikonografije.

V kontekstu prekmurske sakralne arhitekture predstavlja Selanska rotunda – skupaj s turniško in domanjševsko – provincialno izhodišče za razumevanje zgodnjega srednjeveškega stavbarstva na skrajnem vzhodu slovenskega prostora. Prav zaradi svoje zgodnjosti in kontinuitete velja za eno najstarejših ohranjenih stavb v Sloveniji.

Do leta 1864 je v apsidi stal poznogotski krilni oltar iz okoli 1490, dragocen primer pozne srednjeveške oltarne plastike, ki je bil nato prenesen v Budimpešto. Prvotno notranjščina rotunde ni bila poslikana; prostor je oblikovala zgolj ritmična opečna struktura, ki je v poltemi ustvarjala preprosto, a izrazito romansko atmosfero. V prvi polovici 14. stoletja pa je severna stena pod kupolo dobila prvo slikarsko plast – zgodnjegotski prizor Poklona treh kraljev, izveden v risarskem slogu široke črne konture, zapolnjene s ploskovnimi barvnimi nanosi. Slikarskega modeliranja še ni, prevladuje linearna pripovednost in ikonografska jasnost.

Okrog leta 1400 je bila celotna notranjščina ponovno ometana in na novo poslikana. Na severni steni se ponovi prizor Treh kraljev, medtem ko južna stena prinaša nadaljevanje pasijskega cikla, ki se začenja v spodnjem pasu kupole. Ta pas je od vrha kupole ločen s cikcakasto tračno ornamentiko, ki deluje kot vizualni prehod med nebesno in zemeljsko ikonografsko sfero. V vrhu kupole zavzema osrednje mesto elipsasta mavrična avreola (mandorla), razpeta čez celoten obok, v kateri sta upodobljeni Sveta Trojica in Kristus. Okoli mandorle so razporejeni simboli evangelistov, ki tvorijo teološko celoto nebeške sfere.

V spodnjem pasu kupole se v pravokotnih poljih zvrščajo prizori Kristusovega trpljenja, ki se nato logično nadaljujejo na spodnjem delu sten. Ciklus se prične tik nad vhodnim oknom s prizorom Kristusa v predpeklu, kjer poosebljena pošast z Adamom v žrelu nakazuje osvoboditev praočeta. Celota je slogovno utemeljena v gotskem idealistično-plastičnem slogu, ki že kaže večjo prostorsko občutljivost, mehkejše prehode in bolj izoblikovano figuraliko.

Spodnji del sten z nišami je najverjetneje delo drugega mojstra. Ohranili so se le fragmenti svetniških figur – med njimi cerkveni patron sv. Nikolaj, sveta Doroteja, sveta Marjeta in sv. Magdalena –, vendar so večinoma močno poškodovani.

Čeprav imena selanskih slikarjev ne poznamo, njihova dela razkrivajo izjemno kakovost, ki presega slikarske zmogljivosti martjanskega, turniškega in velemerskega mojstra Janeza Aquile. Rotunda je tako ne le arhitekturni, temveč tudi umetnostnozgodovinski vrhunec prekmurskega prostora.

Ker stavba nima lastnega zvonika, visijo zvonovi v samostojnem lesenem stolpu ob cerkvi – skromnem, a značilnem elementu prekmurske sakralne krajine.

Vir: "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 641". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.