MojaSlovenija.si

English SLOVENIJA

POLHOV GRADEC

GRADOVI
Boštjan Burger - Burger Landmarks

Polhograjska graščina

V osrčju Polhograjskih Dolomitov, ki se kot poslednji izrastek alpskega pogorja zajedajo v Ljubljansko kotlino, se nam v kraju Polhov Gradec (397 m), ki ga od prestolnice loči le 18 km, razkrije Polhograjska graščina. Svojo varnost si je poiskala v rečnem okljuku hudourniške Božne in v gozdnem zavetju vzpetin Tošča (1021 m), Grmade (898 m) in Gore (824 m) kot najmogočnejših. Grajska stavba, pozidana na zložni terasi nad potokom Božna, je vpeta v širši grajski kompleks. Grajsko dvorišče krasi Neptunov vodnjak iz kamnitih obodnih plošč in s kipi golih nimf na vogalnih stebrih. Osrednji steber je poudarjen s kipom Neptuna, kateremu se okrog nog ovija mitološko morsko bitje. Poznobaročna kiparska in klesarska mojstrovina Neptunovega vodnjaka odsevata pogansko mistično simboliko. Grajsko dvorišče zaključuje baročni portal in stolp z uro ter najstarejšim zvonom v Polhovem Gradcu. Kamnita stavba grajskega vodnega zajetja Lipce, kot ji pravijo domačini, priča kako skrivnostno so se križale usode različnih zgodovinskih dob. Zbledeli podpisi na notranjih stenah stavbe pričajo, da so si francoski oficirji napoleonove vojske prav tu našli zavetje za počitek.
V graščinskih prostorih je na ogled muzejska zbirka, ki prikazuje življenje in zgodovinsko dogajanje v kraju. Muzej hrani številne arheološke najdbe ter redke, ter zato toliko dragocenejše predmete iz grajskega načina življenja. Bogata etnološka zbirka pa zaokrožuje tradicionalno podobo življenja prebivalcev Polhograjske doline.
Zgodovina Polhograjske graščine: Starejša zgodovina Polhograjske graščine je nekoliko zamotana, vendar se stavba zagotovo omenja v večih srednjeveških listinah, vendar z različnimi poimenovanji. Vse od 16. stoletja dalje je bila Polhograjska graščina središče polhograjske gospoščine. Leta 1515 je bil Polhov Gradec eno izmed pomembnih prizorišč velikega slovenskega kmečkega upora. Po Valvazorju so puntarji na silo zavzeli dvorec, ga oropali in povsem razdejali. Pozneje, leta 1588, ga je nadvojvoda Karel prodal Juriju grofu Khislu iz Fužin. Med leti 1618-1642 so bili njegovi lastniki baroni Mosconi, sledili sta jim rodovini Edling in Troppenau.
Leta 1658 je postal lastnik dvorca Marko Anton Kunstl pl. Baumgarten. Mož je bil leta 1684 povzdignjen v barona Billichgrätz in je postal najpomembnejši akter današnje podobe dvorca. Po rodbinski liniji Polhograjskih (Billichgrätzov) je posestvo v 1. pol. 19. stoletja prešlo v posest druge stare kranjske plemiške rodovine Ursini-Blagaj. Rihard grof Blagaj se je namreč leta 1808 poročil z baronico Antonijo Polhograjsko, solastnico dvorca, in se preselil sem. Tu je 50 let upravljal posestvo, pričel je kot eden prvih županov ljubljanskega okraja dosledno poslovati in dopisovati slovensko, ob gospodarstvu pa se je intenzivno ukvarjal tudi z botaniko. Za prirodoslovca Henrika Freyerja iz Ljubljane je zbiral slovenska rastlinska imena, ta pa je po njem imenoval novo odkrito vrsto domačega volčina, še danes znani Blagajev volčin - Daphne blagayana, ki si ga je leta 1838 prišel ogledat celo Friderik Avgust, saški kralj. Leta 1875 je posestvo kupila Luiza Urbančič iz Preddvora, njegova zadnja lastnica pa je bila Ana Delago, pranečakinja pesnice Josipine Turnograjske.
Po 2. sv. vojni so graščino nacionalizirali in razgrabili inventar. Pozneje so v njem uredili partijsko, potlej osnovno šolo, ki je tu domovala do leta 1969. Grajsko stavbo, ki je kmalu zatem pričela propadati, je med leti 1990-1994 obnovil Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine.
Danes je graščina obnovljena, v njene prostore pa bo svoje zbirke postavil Prirodoslovni muzej Slovenije. Javni zavod Polhograjska graščina, ustanovljen z namenom varstva in razvoja kulturnega spomenika, pa je pripravil celovit vsebinski program Blagajana in druge (g)rajske rože za revitalizacijo kulturno varstvenega območja Polhograjske graščine.
Vir: Vlasta Mlakar, Javni zavod Polhograjska graščina, december 2003 / marec 2004

MojaSlovenija.si

(c) Boštjan Burger, (1993) 1996-2020