Tip oljarne, kakršno vidimo v etnološki zbirki Tonina hiša v Sv.
Petru, je bil v pretek stoletjih in prvi polovici 20. stoletja zelo
razširjen po vsej Istri. Pri tehnološkem postopku pridobivanja olja
v takih oljarnah so uporabljali: mlin za mletje oljk, stiskalnico za stiskanje
zmlete oljčne mase, vreteno za zategovanje vijaka stiskalnice (kot pomožno
delovno orodje) in peč s kotlom, v katerem so segrevali vodo. Razporeditev
omenjenih orodij je bila strogo namenska in je omogočala smotrno
opravljanje dela. Oljarne so bile lahko v zasebni lasti, ponekod so jih
postavljale vaške skupnosti, to so bile vaške ali "komunske", obstajale
pa so tudi oljarne v cerkveni lasti. V zasebnih oljarnah so delali poleg
lastnika še trije ali štirje oljarji, zvečine sorodniki ali vaščani, pa
tudi sezonski delavci iz bolj oddaljenih vasi, ki so se po končani sezoni
vračali na svoje domove. Delo v oljarnah je potekalo v zimskem času, ko
so dozoreli oljčni plodovi. Mlin, v katerem so mleli oljke, je bil zidan
iz kamna v obliki kroga. Vrhnji del je bil plitev krožnik, narejen
iz večjih kamnitih plošč. V sredino kamnitega krožnika je bila vzidana
kamnita konkavna plošča s kovinskim ležajem. Vanj so pritrdili leseno vreteno,
katerega drugi konec je bil vpet v stropno gred, tako da se je lahko vrtelo.
Skozenj so vodoravno položili lesen drog, na katerega so pritrdili mlinski
kamen, tako da se je valil po krožniku. Vreteno s kamnom je vrtela živina
(osel, konj ali vol), v mlinih z manjšimi mlinskimi kamni pa včasih
tudi ljudje.
[dvorišče]
Tonina hiša - oljarna
naprej
>[oljarna]
|
