Zelške jame
virtualna ekskurzija 360°
Zelške jame so eden najlepših in najbolj prepoznavnih naravnih spomenikov Notranjskega regijskega parka. Njihova vhodna udornica, skrita v ožjem območju krajinskega parka Rakov Škocjan, je kot naravni portal v podzemni svet, kjer se prepletajo geologija, voda, čas in tišina. Udornice, med katerimi je najbolj slikovita tista z naravnim Malim mostom, ležijo v vzhodnem, zatrepnem delu kraške doline Rakov Škocjan. Tu se kraška pokrajina odpre v dramatičen prizor: visoke stene, razpokana apnenčeva gmota, naravni mostovi in temna odprtina, ki vodi v notranjost 4.742 metrov dolgega jamskega sistema, globokega do 45 metrov. Zelške jame so del širšega hidrološkega sistema, ki povezuje Cerkniško polje, Rakov Škocjan in Planinsko jamo v enotno kraško porečje reke Ljubljanice. Ob zadostni akumulaciji vode na Cerkniškem polju se voda prelije v jamski sistem Karlovice in iz Zelških jam priteče reka Rak – ena najpomembnejših kraških rek Slovenije. Rak teče 1.776 metrov po dolini Rakovega Škocjana, nato pod naravnim Velikim mostom izgine v slepo dolino in nadaljuje svojo pot skozi Tkalca jamo proti podzemnemu sotočju s Pivko v Planinski jami. Ta podzemni tok je del izjemno kompleksnega sistema, ki ga je človek poskušal razumeti stoletja, a ga narava razkriva le počasi, v drobcih. Zelške jame so tako več kot le geološki pojav – so ključni člen v zgodbi o Ljubljanici, reki sedmih imen, ki je skozi zgodovino oblikovala pokrajino, kulturo in življenje na Notranjskem. Prav zato so bile vključene v širši projekt dokumentiranja kraškega porečja Ljubljanice, v katerem sem želel povezati naravoslovno dediščino, vizualno pripoved in osebno izkušnjo raziskovanja podzemlja. Eden najzahtevnejših in hkrati najlepših trenutkov tega projekta je bila vizualizacija izhoda iz Zelških jam leta 2009. Odločil sem se, da bom izhod jamskega sistema – tisti mogočni, temni lok, skozi katerega se Rak vrača na površje – osvetlil z metodo risanja s svetlobo. To je tehnika, ki zahteva popolno temo, dolge ekspozicije in natančno usklajeno gibanje svetlobnih virov. Vse to pa je bilo tistega zimskega večera še posebej zahtevno, saj je bilo –5 °C, zrak je bil oster, tla pa spolzka od zmrzali. Kljub mrazu in pozni uri nisem bil sam. Z menoj sta bili petnajstletna hči Neža in dvanajstletna hči Veronika, ki sta s potrpežljivostjo, radovednostjo in otroško vztrajnostjo pomagali pri osvetljevanju ogromnega jamskega portala. Medtem ko sem jaz postavljal fotoaparat, izbiral kompozicijo in nadzoroval ekspozicije, sta se dekleti premikali po skalovju, usmerjali svetilke, risali svetlobne poteze po stenah in osvetljevali detajle, ki bi sicer ostali skriti v temi. Vsak premik svetlobe je bil del skupnega ustvarjanja – tihega, počasnega in skoraj ritualnega. V tistem trenutku je bila Zelška jama več kot naravni pojav. Bila je prostor srečanja generacij, prostor učenja in sodelovanja, prostor, kjer se je narava razkrila skozi svetlobo, ki smo jo skupaj nosili v temo. Fotografija, ki je nastala tistega večera, ni le dokumentacija jamskega izhoda – je spomin na mraz, na dih reke Rak, na tišino noči in na toplino sodelovanja med očetom in hčerkama. Zelške jame so tudi sicer prostor, kjer se človek zaveda majhnosti pred naravo. Njihove udornice so nastale z zrušitvijo jamskih stropov, naravni mostovi pa so ostanki nekdanjih rovov, ki jih je voda izdolbla in nato zapustila. Mali most, eden najbolj prepoznavnih simbolov Rakovega Škocjana, je kot kamnita priča nekdanjega podzemnega toka, ki je nekoč tekel tam, kjer danes hodijo obiskovalci. Vhod v Zelške jame pa je kot odprto grlo podzemlja – temno, hladno in skrivnostno. Ko stopimo v ta prostor, stopimo v zgodbo, ki jo je pisala voda. Voda, ki je stoletja tekla skozi Karlovice, se zbirala na Cerkniškem polju, se izgubljala in ponovno pojavljala, se združevala s Pivko in naposled postala Ljubljanica. Zelške jame so eden od ključnih prizorov te zgodbe – prizorov, ki jih je vredno ohraniti, razumeti in dokumentirati. Zame so Zelške jame ostale prostor, kjer se prepletajo narava, znanost, fotografija in osebni spomin. Prostor, kjer sem se učil potrpežljivosti, svetlobe in spoštovanja do podzemlja. In prostor, kjer sem skupaj z Nežo in Veroniko ustvaril eno najlepših vizualizacij v projektu dokumentiranja kraškega porečja Ljubljanice.
|
