Pot saimaškega tjulna (finsko: Norppapolku, v angleških turističnih gradivih Saimaa Seal Trail) je ena najbolj slikovitih in priljubljenih pešpoti v regiji jezer na Finskem. Nahaja se v občini Puumala, natančneje na razgibanem območju otokov Kaarnetsaari in Kitulansalo, ki ležita sredi največjega finskega jezerskega sistema Saimaa. Geografsko okolico poti zaznamujejo neskončni arhipelagi, ozki vodni prelivi, skalnati otoki in gosti severni borovi gozdovi, ki ustvarjajo izjemno razgibano obalno linijo. Po zahtevnosti velja pot za srednje zahtevno, saj poteka po naravnem terenu, polnem korenin, skal in strmih vzponov. Celotna trasa je zasnovana zelo prilagodljivo in ponuja dve možnosti ogleda; če neprekinjeno prehodite vse tri osrednje zanke eno za drugo, dolžina glavne krožne poti nanese približno 11 kilometrov, skupaj z vsemi dostopnimi potmi z različnih parkirišč, povezovalnimi kraki in slepimi odseki do specifičnih razgledišč pa celotna mreža poti obsega 13 kilometrov. Obiskovalci lahko tri osrednje krožne zanke prehodijo posamično ali pa jih poljubno kombinirajo. Najlažji in položnejši odsek je Kotkatsaaren kierros (2,8 km), ki velja za nezahtevnega in vodi mimo čudovitih peščenih plaž na vzhodni obali otoka Kotkatsaari. Srednje zahteven odsek Kitulan lenkki (3 km) se vije globlje skozi svetle in suhe borove gozdove ter se vzpne na Huutovuori, najvišjo točko poti. Tretji del, Kaivannon kieppi (4 km), pa je prav tako srednje zahtevna pot, ki poteka neposredno ob slikoviti obali in vodi do glavnega modernega lesenega bivaka z odprtim ognjiščem (Norppalaavu).
Norppapolku vodi obiskovalca skozi raznolike tipe finskega obalnega habitata. Steza poteka po mehkih gozdnih tleh, prekritih z mahom in borovimi iglicami, se vzpenja preko gladkih granitnih skal in se spušča neposredno do prodnatih in mivkastih obal jezera Saimaa. Celotna pot je odlično označena s prepoznavnimi sinjimi oziroma modrimi oznakami na drevesih. Za udobje in varnost pohodnikov skrbijo lesene brvi na vlažnih predelih ter urejena mesta za taborjenje z odprtimi ognjišči in lesenimi zavetišči (laavu), do izhodiščnih točk pa je omogočen enostaven dostop z avtomobilom.
Pokrajina vzdolž poti je živ muzej zadnje ledenodobne epohe, saj je celotno območje izbran geosite v sklopu Saimaa Geopark, ki deluje pod okriljem Unesca. Pred približno 10.000 leti je umikajoči se skandinavski ledeni ščit izklesal trdno granitno podlago, ki tvori današnje otoke. Najbolj fascinantni geološki pojavi na poti so ogromni eratični balvani – skale, ki jih je ledenik prinesel od drugod in jih odložil sredi gozda –, geološke kotanje (supa), nastale z ugreznjenjem tal ob taljenju ledu, ter gladke, zglajene obalne skale, tako imenovani hrbti kitov, ki pričajo o nepredstavljivi moči ledu.
Zgodovina poti je neločljivo povezana z evolucijsko zgodovino samega saimaškega tjulna (Pusa hispida saimensis). Ko se je ob koncu ledene dobe zemeljska skorja zaradi razbremenitve ledu začela dvigovati, se je območje današnjega jezera Saimaa odrezalo od Baltskega morja. Obročkasti tjulnji, ki so ostali ujeti v novonastalem sladkovodnem jezeru, so se skozi tisočletja prilagodili na sladko vodo in se razvili v mednarodno priznano endemično podvrsto. Danes je ta vrsta kritično ogrožena, saj v naravi živi le okoli 400 osebkov. Pešpot je bila urejena prav z namenom osveščanja javnosti o pomenu varovanja njihovega krhkega naravnega okolja.
Med hojo po Poti saimaškega tjulna se obiskovalcem odpirajo čudoviti razgledi. Z malce sreče in potrpežljivosti – predvsem spomladi v maju, ko živali menjajo kožuh – je mogoče na gladkih obalnih skalah opazovati sončeče se tjulnje. Visoke skalnate pečine, kot je Kataalahti, ponujajo panoramske poglede na modrino jezera in labirint otokov. Pot poteka skozi svetle, starodavne borove gozdove, kjer nekatera drevesa štejejo več stoletij in uspešno kljubujejo ostrim arktičnim zimam. Ne le geološke posebnosti, območje je izjemno bogato tudi z ostalo favno in floro, od ptic vodaric in orlov ribičev do prostranih preprog borovnic in brusnic, ki jeseni slikovito prekrijejo gozdna tla.