Prvi dan (26. april, sobota)
Prvomajski prazniki so bili pred nama, zato sva se odločila obiskati hči Veroniko, ki je sedaj že leto dni prebivalka Helsinkov, kjer dela kot ustvarjalka likov v računalniških igricah. Obisk je bil izgovor tudi za potep po Helsinkih, ki naj bi bili z napovedanim vetrovnim vremenom, hladom in dežjem najina "štih proba" za mesec dni kasneje načrtovano šestedensko raziskovalno potovanje po Avstraliji. Ob prihodu na Finsko je bila Veronika še na službenem potovanju na Kitajskem, zato sva se odločila "proste dni" izkoristiti za intenzivno raziskovalno potepanje po Helsinkih.
Helsinki, prestolnica Finske, ležijo na južni obali države ob Finskem zalivu, delu Baltskega morja. Mesto se razprostira na polotoku in številnih otokih, kar mu daje značilen otoški značaj in razgibano obalo, dolgo več kot 100 kilometrov. Geografsko gledano se Helsinki nahajajo na koordinatah približno 60° severne geografske širine in 24° vzhodne dolžine, kar jih umešča v zmerno hladno podnebje z vplivi Baltskega morja.
Mesto je bilo ustanovljeno leta 1550, vendar se je v prestolnico preselilo šele v začetku 19. stoletja. Danes predstavljajo pomembno politično, gospodarsko, kulturno in izobraževalno središče Finske. Helsinki se ponašajo z dobro razvito infrastrukturo, sodobnim prometnim sistemom in številnimi zelenimi površinami – kar tretjina mestnega ozemlja je pokrita z gozdovi in parki.
Relief območja je rezultat delovanja ledenikov, zato je območje razmeroma ravninsko z nežnimi višavji in številnimi skalnatimi otočki. Morski vpliv močno vpliva na podnebje mesta – zime so hladne in zasnežene, poletja pa relativno kratka in sveža, z veliko urami sončnega obsevanja, zlasti v juniju in juliju.
Helsinki so tudi znan primer uravnoteženega sobivanja naravnega okolja in urbanega prostora. Mnoga mestna naselja se povezujejo z naravnimi rezervati, obalnimi promenadami in kolesarskimi potmi, ki spodbujajo trajnostno mobilnost. Poleg tega so Helsinki znani po svoji arhitekturi, od zgodovinskih neoklasičnih zgradb do sodobnega nordijskega dizajna.
V zadnjih desetletjih so Helsinki postali tudi pomembno vozlišče inovacij, tehnologije in izobraževanja, z Univerzo v Helsinkih in drugimi znanstveno-raziskovalnimi ustanovami, ki privabljajo študente z vsega sveta.
Virtualni sprehod v nadaljevanju je predstavljen kot potopis potepanja po Helsinkih. Vsaka opisana lokacija se lahko prikaže kot začetek ali nadaljevanje virtualnega sprehoda.
Z Brnika sva z Betko z direktnim letom v soboto ob enih popoldne priletela na Helsinško letališče. Veronika nama je že vnaprej predlagala namestitev aplikacije HSL za javni transport, kar nama je prišlo prav. V samem območju letališča, je podzemna železniška postaja, kjer je frekventna železniška povezava z glavno železniško postajo v Helsinkih. Vlak vozi vsakih 10-15 minut in potrebuje, kljub pogostim vmesim postajah, do 25 km oddaljenih Helsinkov približno pol ure.
V Helsinkih sva za sedem nočitev v območju Eire najela zelo udobno in prijetno enosobno stanovanje, ki je bilo le dvesto metro oddaljeno od Veronikinega stanovanja. Iz glavne železniške postaje, sva kar z isto vozovnico, ki velja eno uro nadaljevala na tramvaj, ki naju je v desetih minutah pripeljal do najinega stanovanja.
Odložila sva prtljago, ker je bilo zunaj precej sveže, še skuhala toplo kavo in se takoj odpravila na potep ob obali kjer sva sledila obali od Eiranante do pristanišča Vironalas. Še prej sva obiskala Veronikinega fanta Klemna, ki nama je že kar lačnima spekel dobro pico
Eiranranta je obmorsko območje v Helsinkih, ki se nahaja v okrožju Eira. Znano je po svoji urbani plaži, slikovitih razgledih na Baltsko morje in elegantni arhitekturi, ki odraža zgodovinski značaj tega predela mesta.
Eiranranta je del južnega Helsinkov, kjer se prepletajo zgodovinske vile, moderne stanovanjske stavbe in obmorski sprehajališči. Območje je bilo v preteklosti znano kot del pristaniške infrastrukture, danes pa je preoblikovano v elitno stanovanjsko četrt z neposrednim dostopom do morja.
Eiranranta je znana po Jugendstil (Art Nouveau) arhitekturi, ki je značilna za okrožje Eira. Območje vključuje moderne stanovanjske komplekse, ki so bili zgrajeni med 2007 in 2008, pri čemer so takrat imeli najvišje cene nepremičnin na Finskem.
Obmorska promenada Eiranranta je priljubljena med sprehajalci, tekači in kolesarji, saj ponuja čudovite razglede na morje. Območje vključuje tudi Eiran uimaranta, majhno mestno plažo, kjer se prebivalci Helsinkov sproščajo ob vodi.
Ursinin kallio je eden najstarejših parkov v južnem Helsinkih, ki se nahaja ob obali Merisatamanranta in Eiranranta. Park je dobil ime po Nilsu af Ursinu, profesorju anatomije in fiziologije ter nekdanjem rektorju univerze, ki je bil znan kot navdušen plavalec.
Ursinin kallio je skozi leta doživel več prenov, pri čemer so ohranili njegov zgodovinski značaj, hkrati pa ga prilagodili sodobnim potrebam obiskovalcev. Ena izmed pomembnih sprememb je bila prenova obalne infrastrukture, kjer so dodali nove zasaditve, izboljšali dostopnost in uredili območje za rekreacijo.
Park je znan po spominskem obeležju mornarjem in tistim, ki so izgubili življenje na morju, ki je visoko 12 metrov in na vrhu nosi večni plamen. Poleg tega se v parku nahaja skejt park, igrišče za košarko ter številne klopi in sprehajalne poti, ki omogočajo sproščeno uživanje v naravi.
Ursinin kallio ni le prostor za rekreacijo, temveč tudi pomemben del mestne identitete. Njegova lokacija ob obali omogoča razgled na morje, kar ga naredi priljubljeno točko za prebivalce in turiste. Poleg tega je park povezan s zgodovinskimi in kulturnimi dogodki, saj se v njegovi bližini nahajajo različni spomeniki in muzeji, ki pričajo o bogati zgodovini Helsinkov.
Meripuisto je eden izmed najbolj priljubljenih parkov v južnem Helsinkih, ki se nahaja ob obali med Merikatu in Merisatamanranta. Ta park združuje odprte zelene površine, rekreacijske cone in čudovit pogled na Baltsko morje, kar ga naredi priljubljeno destinacijo za prebivalce in obiskovalce mesta.
Meripuisto je bil nekoč del Helsinške satamarate, železniške povezave, ki je služila pristanišču. Po odstranitvi železniških tirov v začetku 21. stoletja je območje doživelo preobrazbo v sodoben mestni park. Danes je park razdeljen na funkcionalne cone, ki vključujejo igrišča, sprehajalne poti in odprte travnate površine.
Park je znan po svoji raznoliki vegetaciji, ki vključuje potonike, lilije in cvetoče češnje, ki spomladi ustvarijo čudovito kuliso. Poleg tega ima Meripuisto tematsko otroško igrišče, ki je oblikovano v morskem slogu, kar poudarja njegovo obalno lokacijo.
Meripuisto je pomemben del mestne skupnosti. Njegova lokacija ob obali omogoča priljubljene sprehode, piknike in celo poletne dogodke, ki privabljajo ljudi vseh starosti. Poleg tega je park povezan z zgodovinskimi in kulturnimi elementi, saj se v njegovi bližini nahajajo različni spomeniki in muzeji.
Kaivopuisto je eden najstarejših in najbolj znanih parkov v Helsinkih, ki se nahaja v južnem delu mesta ob obali Baltskega morja. S svojo bogato zgodovino, slikovito pokrajino in kulturnim pomenom je priljubljena destinacija za prebivalce in obiskovalce mesta.
Kaivopuisto ima korenine v 19. stoletju, ko je bil ustanovljen kot kraj za zdraviliško dejavnost. Ime izvira iz kylpylä in kaivo, kar pomeni kopališče in vodnjak. V tistem času je bil park priljubljen med rusko aristokracijo, ki je obiskovala Helsinke zaradi zdraviliških storitev.
V 20. stoletju je Kaivopuisto postal javni park, ki je služil kot prostor za rekreacijo, druženje in kulturne dogodke. Danes je znan po svojih razgibanih poteh, zelenih površinah in čudovitih razgledih na morje.
Park se razprostira na 46 hektarih in vključuje skalnate vzpetine, travnate površine in obalne poti. Na najvišji točki parka se nahaja Ursa observatorij, ki je priljubljena točka za opazovanje zvezd.
Ob obali se nahajajo kavarne in restavracije, ki ponujajo čudovit razgled na morje. Poleg tega je v parku več spomenikov in zgodovinskih stavb, ki pričajo o bogati preteklosti Helsinkov.
Kaivopuisto je priljubljeno zbirališče za prebivalce Helsinkov, še posebej v poletnih mesecih, ko se v parku odvijajo koncerti, festivali in pikniki. Pozimi pa je park znan po sankanju, saj njegove vzpetine ponujajo odlične pogoje za zimske aktivnosti.
Poleg tega je Kaivopuisto povezan z diplomatskimi in političnimi dogodki, saj se v njegovi bližini nahajajo več veleposlaništev. Park je tudi priljubljena destinacija za turiste, ki želijo doživeti zgodovinski in naravni utrip Helsinkov.
Ehrenströmintie je znana obalna cesta v Helsinkih, ki se vije ob južnem delu mesta in ponuja čudovit razgled na Baltsko morje. Cesta je del Kaivopuisto, enega najstarejših parkov v Helsinkih, in ima bogato zgodovino ter kulturni pomen.
Ehrenströmintie je bila prvotno znana kot Läntinen Puistotie in Kaivopuiston Rantatie, preden je leta 1950 dobila svoje današnje ime v čast Johana Albrechta Ehrenströma, arhitekta, ki je zasnoval mestni načrt Helsinkov leta 1812. Cesta je bila zgrajena kot obalna pot, ki povezuje Merisatama z Eteläsatama, in je bila skozi desetletja večkrat prenovljena.
Ehrenströmintie se razteza vzdolž približno 1,5 kilometra dolge obale, ki obsega skalnate obale, zelene površine in mestne promenade. Ob njej se nahajajo zgodovinske stavbe, restavracije in rekreacijske površine, ki privabljajo prebivalce in turiste.
Cesta je priljubljena za sprehode, kolesarjenje in rekreacijo, saj ponuja čudovit razgled na morje in dostop do pristanišča Merisatama. Poleg tega je Ehrenströmintie povezana z mestnimi dogodki, saj se ob njej pogosto odvijajo festivali, koncerti in kulturne prireditve.
Rauhanpatsas, znan tudi kot Kip miru, je pomemben javni spomenik v Helsinkih, ki simbolizira mir in prijateljstvo med Finsko in nekdanjo Sovjetsko zvezo. Postavljen je bil leta 1968 v Kaivopuisto ob obalni cesti Ehrenströmintie, kjer še danes stoji kot opomin na zgodovinske odnose med državama.
Spomenik je bil postavljen ob 20. obletnici podpisovanja sporazuma o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči (YYA-sopimus) med Finsko in Sovjetsko zvezo. Pobudo za postavitev je podala Finska mirovna zveza, financiran pa je bil s pomočjo državne zbirke sredstev, pri kateri so sodelovali finska vlada, občine in posamezniki.
Kip je delo Essi Renvall, ene najpomembnejših finskih kipark 20. stoletja. Predstavlja žensko figuro, ki simbolizira duh miru, ki se po vojni vrača na Zemljo z novim, mirnim srcem. Kip je visok 5,35 metra, postavljen na 3-metrski podstavek iz rdečega granita, na katerem je napis v finščini, švedščini in ruščini, ki poudarja pomen mirnega sobivanja.
Čeprav je bil kip zasnovan kot simbol miru, je sprožil različne odzive. Nekateri so ga videli kot politično propagando, saj je bil postavljen v času hladne vojne in je odražal takratne odnose med Finsko in Sovjetsko zvezo. Kljub temu je Rauhanpatsas ostal pomemben del javnega prostora, ki še danes služi kot opomin na pomen miru in diplomacije.
Laivasillankatu je ena izmed najbolj znanih ulic v Helsinkih, ki se nahaja v Ullanlinni, prestižni mestni četrti ob obali Baltskega morja. Ulica je znana po svoji zgodovinski arhitekturi, bližini Kaivopuisto in dostopu do pristanišča.
Laivasillankatu je bila skozi zgodovino pomembna prometna povezava, saj je služila kot dostopna pot do pristanišča Merisatama. Njeno ime, ki v prevodu pomeni "Ulica ladijskega pristanišča", odraža njeno zgodovinsko vlogo pri pomorskem prometu Helsinkov.
V 20. stoletju je območje doživelo urbanistično preobrazbo, pri čemer so bile zgrajene stanovanjske stavbe, poslovni prostori in rekreacijske površine. Danes je Laivasillankatu priljubljena lokacija za prebivalce in obiskovalce, saj ponuja čudovit razgled na morje in neposreden dostop do Kaivopuisto.
Ulica je znana po zgodovinskih stanovanjskih stavbah, ki odražajo klasični finski arhitekturni slog. Nekatere stavbe na Laivasillankatu segajo v začetek 20. stoletja, pri čemer so bile večkrat prenovljene, da bi ohranile svojo kulturno vrednost.
Poleg stanovanjskih objektov se na ulici nahajajo restavracije, kavarne in umetniški prostori, ki prispevajo k živahnemu mestnemu vzdušju. Ulica je tudi priljubljena za sprehode, saj se nahaja ob obali in ponuja pogled na otok Luoto.
Vironallas je znano pristaniško območje v Helsinkih, ki se nahaja v bližini Kauppatori, osrednje mestne tržnice. To območje služi kot pristanišče za kratkotrajno privezovanje plovil, hkrati pa je izhodišče za različne ladijske izlete po arhipelagu Helsinkov.
Vironallas je že dolgo pomemben del mestne infrastrukture, saj omogoča dostop do morja in povezavo med mestnim jedrom ter okoliškimi otoki. Območje je znano po turističnih ladijskih izletih, ki obiskovalcem omogočajo raziskovanje Suomenlinne, otoka Luoto in drugih znamenitosti. Poleg tega je bilo območje skozi zgodovino ključna točka za pomorsko trgovino, saj je omogočalo prihod in odhod ladij v osrednje pristanišče Helsinkov.
Pristanišče Vironallas je priljubljena točka za kratkotrajno privezovanje plovil, saj omogoča do dve uri brezplačnega priveza za obiskovalce, ki želijo raziskati Kauppatori in bližnje znamenitosti. Poleg tega je to območje izhodišče za zasebne ladijske izlete, kot so RIB safari in panoramske vožnje po arhipelagu Helsinkov.
Območje je tudi pomembno za lokalne prebivalce, saj omogoča enostaven dostop do obale, kjer se nahajajo sprehajalne poti, restavracije in kulturne znamenitosti. Poleg tega je Vironallas priljubljena točka za jadralce, saj ponuja varno in dostopno lokacijo za privez manjših plovil.
Vironallas se nahaja v osrednjem delu Helsinkov, kjer se stikata urbano okolje in naravna obala. Območje je znano po skalnatih obalah, pomorskih poteh in zgodovinskih stavbah, ki pričajo o bogati pomorski zgodovini Finske. Poleg tega je v bližini več znamenitosti, kot so Uspenski katedrala, Kauppatori in predsedniška palača, ki dodajajo kulturno vrednost temu območju.
Vironallas je del mestne identitete Helsinkov, saj povezuje zgodovinske, kulturne in naravne znamenitosti. Območje je priljubljeno med turisti in prebivalci, ki uživajo v ladijskih izletih, obalnih sprehodih in raziskovanju mestnega jedra. Poleg tega je območje pomembno za pomorske festivale, saj se tukaj pogosto odvijajo dogodki, povezani z jadranjem in pomorsko zgodovino.
Po ogledu pristanišča Vironallas sva poiskala trgovino z živili in kupila hrano za večerjo in zajtrk. Naslednji dan sva imela zjutraj načrtovan izlet do Kotke in Hamine, zato sva se sedaj že zvečer odpravila k počitku.
Drugi dan (27. april, nedelja)
Odhod iz avtobusne postaje v Helsinkih v Hamino sva imela ob 8:50 zjutraj. Izračunal sem, da potrebujeva od najinega stanovanja do avtobusne postaje peš približno 15 minut sprehoda. Karti sva kupla kar preko aplikacije, zato sva načrtovala odhod iz stanovanja pol ure prej.
Sam sem zelo "jutranji", saj dnevno vstajam ob 4:45, Betka pa je bolj zaspanka. Seveda sem bil že pred 4 uro zjutraj pokonci, Helsinki so namreč eno uro pred nami. Počakal sem, da se je pričelo daniti in jutro izkoristil za sprehod v nekdanji ladjedelniški del Helsinkov, ki se sedaj spreminja v urbani poslovno stanovanjski del mesta.
Od stanovanja, ki je tik ob mestnem parku Tehtaanpuisto sem ob jutranji svetlobi krenil proti obali.
Tehtaanpuisto je mestni park v Helsinkih, ki se nahaja v četrti Punavuori, ob Mikael Agricolan cerkvi. Park je znan po svoji zgodovinski vrednosti, zelenih površinah in rekreacijskih možnostih. Čeprav ni eden največjih parkov v mestu, ima bogato preteklost in pomembno vlogo v urbanem okolju Helsinkov.
Območje Tehtaanpuisto je bilo v 19. stoletju del zasebnega vrta, ki je pripadal senaorju Otto Wilhelmu Klinkowströmu. Vrt je bil odprt za javnost in je bil priljubljeno sprehajališče prebivalcev Helsinkov. Kasneje je območje služilo kot vadbišče za finsko gardo, kjer je bila postavljena strelska vadbena cona. Leta 1869 je bila strelska vadba ukinjena, območje pa je postopoma postalo mestni park.
V 20. stoletju je bil Tehtaanpuisto večkrat prenovljen, pri čemer so ohranili zgodovinske elemente, hkrati pa dodali moderne rekreacijske površine. Leta 1935 je bila v parku zgrajena Mikael Agricolan cerkev, ki je danes ena izmed najbolj prepoznavnih stavb v tem delu Helsinkov.
Tehtaanpuisto je znan po svojih velikih drevesih, urejenih poteh in odprtih zelenih površinah. Park je razdeljen na več delov, med katerimi so otroško igrišče, sprehajalne poti in športna igrišča. V zimskih mesecih se nogometno igrišče spremeni v drsališče, kar omogoča dodatne rekreacijske možnosti za prebivalce.
Tehtaanpuisto je priljubljeno zbirališče za prebivalce Helsinkov, saj ponuja prostor za sprostitev, rekreacijo in druženje. Poleg tega je park povezan z zgodovinskimi dogodki, saj se v njegovi bližini nahajajo pomembne mestne znamenitosti. V parku se pogosto odvijajo kulturnni dogodki, festivali in družinske aktivnosti, ki privabljajo obiskovalce vseh starosti.
Mikael Agricolan kirkko je evangeličansko-luteranska cerkev, ki se nahaja v Punavuori, eni najstarejših mestnih četrti Helsinkov. Zgrajena je bila med 1933 in 1935, njena arhitektura pa odraža funkcionalistični slog, ki je bil v tistem času inovativna smer v oblikovanju sakralnih stavb.
Cerkev je poimenovana po Mikaelu Agricolu, finskem škofu in jezikoslovcu iz 16. stoletja, ki velja za očeta finskega knjižnega jezika. Njegovo delo pri prevajanju Svetega pisma in oblikovanju finske slovnice je imelo ključen vpliv na razvoj jezika in kulture v državi.
Gradnja cerkve je bila del širšega urbanističnega načrta za razvoj Helsinkov v 20. stoletju. Arhitekt Lars Sonck, ki je zasnoval cerkev, je bil znan po svojih inovativnih pristopih k oblikovanju sakralnih stavb. Njegova zasnova Mikael Agricolan kirkko je združevala minimalistične linije, funkcionalnost in monumentalnost, kar je bilo značilno za takratni arhitekturni slog.
Cerkev je zgrajena iz rdeče opeke, njen 97 metrov visok zvonik pa je eden izmed najbolj prepoznavnih elementov stavbe. Zanimiv arhitekturni detajl je 30-metrska konica zvonika, ki se lahko po potrebi umakne v notranjost stolpa. Ta mehanizem je bil uporabljen med zimskimi in nadaljevalnimi vojnami, da cerkev ne bi služila kot orientacijska točka za sovjetske bombnike.
Notranjost cerkve je prostorna in svetla, s kapaciteto 850 sedežev. Glavna ladja je zasnovana kot trilaivna struktura, pri čemer so stranske ladje precej ozke. Altarni prostor je dvignjen nad preostali del cerkvene dvorane, kar ustvarja občutek monumentalnosti.
Mikael Agricolan kirkko je pomembno versko in kulturno središče Helsinkov. Cerkev je znana kot dom Tuomasmessu, posebne oblike bogoslužja, ki združuje glasbo, meditacijo in skupnostno sodelovanje. Poleg tega v cerkvi deluje tudi Anglikanska cerkev Finske, kar kaže na njeno odprtost in ekumensko vlogo.
V cerkvi se odvijajo koncerti, umetniške razstave in kulturnni dogodki, ki privabljajo obiskovalce iz različnih delov mesta. Njena edinstvena arhitektura in zgodovinski pomen jo ohranjata kot eno izmed najbolj cenjenih sakralnih stavb v Helsinkih.
Tehtaankatu je ena izmed najbolj znanih ulic v Helsinkih, ki se razteza od Kaivopuisto do Telakkakatu. Njeno ime pomeni "Tovarniška ulica", saj je bilo območje prvotno načrtovano kot industrijska cona, čeprav se ta načrt ni uresničil.
Tehtaankatu je bila prvotno znana kot Paavalinkatu, saj je ime izhajalo iz apostola Pavla, ki je upodobljen na fasadi katedrale sv. Henrika. Leta 1887 je bila ulica podaljšana proti zahodu, pri čemer je dobila novo ime Tehtaankatu, saj je bilo območje predvideno za industrijski razvoj. Čeprav se načrt ni uresničil, je ime ostalo.
V 20. stoletju je ulica postala pomembno politično središče, saj se je tukaj nahajalo sovjetsko veleposlaništvo. Med hladno vojno je izraz "Tehtaankatu" postal sinonim za sovjetski vpliv na finsko politiko, saj so se tukaj odvijali ključni diplomatski sestanki. Danes v isti stavbi deluje rusko veleposlaništvo, kar ohranja politični pomen ulice.
Tehtaankatu je znana po zgodovinskih stanovanjskih stavbah, ki odražajo klasični finski arhitekturni slog. Večina stavb je bila zgrajena v začetku 20. stoletja, pri čemer so bile večkrat prenovljene, da bi ohranile svojo kulturno vrednost.
Poleg stanovanjskih objektov se na ulici nahajajo restavracije, kavarne in umetniški prostori, ki prispevajo k živahnemu mestnemu vzdušju. Ulica je tudi priljubljena za sprehode, saj se nahaja ob obali in ponuja čudovit pogled na morje.
Tehtaankatu je del zgodovinske identitete Helsinkov. Njena bližina Kaivopuisto omogoča rekreacijo, kulturne dogodke in druženje, medtem ko njena politična zgodovina privablja zgodovinske raziskovalce in turiste.
Poleg tega je ulica povezana z zgodovinskimi pomorskimi dogodki, saj se v njeni bližini nahajajo pristanišča, muzeji in pomorske znamenitosti, ki pričajo o bogati pomorski zgodovini Finske.
Munkkisaari je zgodovinsko pomembno območje v Helsinkih, ki se nahaja ob južni obali mesta. V preteklosti je bil znan kot industrijsko in ladjedelniško središče, danes pa je del sodobnega urbanega razvoja, ki vključuje stanovanjske, poslovne in rekreacijske površine.
Munkkisaari, znan tudi kot Munkholmen, je bil nekoč samostojen otok, ki je bil povezan s kopnim prek Matala salmi (Grundsundet), ozkega morskega prehoda. V 19. stoletju je bil otok znan po ribiških kočah, ki so se nahajale ob obali, kasneje pa je postal pomembno industrijsko območje.
V 20. stoletju je bil Munkkisaari nasipan in povezan s kopnim, kar je omogočilo razvoj Hietalahden telakka, ene najpomembnejših ladjedelnic v Helsinkih. Leta 2012 je mestna uprava preimenovala območje v Hernesaari, kar je odražalo širši urbanistični razvoj.
Danes je Munkkisaari del sodobnega urbanega načrta, ki vključuje stanovanjske stavbe, poslovne prostore in rekreacijske površine. Območje je znano po zgodovinskih industrijskih objektih, ki so bili preurejeni v moderne poslovne in kulturne centre.
Munkkisaari je dobro povezan z mestnim prometnim sistemom Helsinkov. Območje oskrbujejo tramvajske linije, avtobusi in pešpoti, ki omogočajo hitro povezavo z mestnim središčem.
Pyhän Birgitan puisto je obmorski park v Helsinkih, ki se nahaja ob Eiranranta in je del širšega Merisatamanranta območja. Park je dobil ime po sveti Birgiti, edini severni evropski svetnici, ki je živela v 14. stoletju.
Pyhän Birgitan puisto je bil zasnovan kot del širšega urbanega načrta, ki povezuje Eiranranta, Telakkakatu in Merisatamanranta. Njegova lokacija ob morju omogoča čudovite razglede na odprto morje, kar ga naredi priljubljeno destinacijo za sprehode, rekreacijo in sprostitev.
Park vključuje graniten obalni zid, ki ščiti območje pred močnimi valovi, saj lahko viharni valovi dosežejo do pet metrov višine. Območje je zasnovano z naravnimi materiali, kot so veliki naravni kamni, ki se uporabljajo za sedeže in obalne poti.
V parku se nahaja bronasti kip Onni, ki je neformalna umetniška postavitev, priljubljena med obiskovalci. Poleg tega je v parku kavarna Birgitta, ki ponuja lokalne specialitete in čudovit razgled na morje.
Pyhän Birgitan puisto je pomemben del Helsinške obalne poti, ki povezuje mestne parke in rekreacijske površine. Obiskovalci lahko uživajo v sprehodih, sončenju, igrah na travi in celo plavanju, saj park vključuje majhno peščeno plažo, ki je bila urejena na pobudo lokalnih prebivalcev.
Munkkisaari je zgodovinsko pomembno območje v Helsinkih, ki se nahaja ob južni obali mesta. V preteklosti je bil znan kot industrijsko in ladjedelniško središče, danes pa je del sodobnega urbanega razvoja, ki vključuje stanovanjske, poslovne in rekreacijske površine.
Munkkisaari, znan tudi kot Munkholmen, je bil nekoč samostojen otok, ki je bil povezan s kopnim prek Matala salmi (Grundsundet), ozkega morskega prehoda. V 19. stoletju je bil otok znan po ribiških kočah, ki so se nahajale ob obali, kasneje pa je postal pomembno industrijsko območje.
V 20. stoletju je bil Munkkisaari nasipan in povezan s kopnim, kar je omogočilo razvoj Hietalahden telakka, ene najpomembnejših ladjedelnic v Helsinkih. Leta 2012 je mestna uprava preimenovala območje v Hernesaari, kar je odražalo širši urbanistični razvoj.
Danes je Munkkisaari del sodobnega urbanega načrta, ki vključuje stanovanjske stavbe, poslovne prostore in rekreacijske površine. Območje je znano po zgodovinskih industrijskih objektih, ki so bili preurejeni v moderne poslovne in kulturne centre.
Munkkisaari je dobro povezan z mestnim prometnim sistemom Helsinkov. Območje oskrbujejo tramvajske linije, avtobusi in pešpoti, ki omogočajo hitro povezavo z mestnim središčem.
Telakkaranta je eno izmed najbolj zanimivih območij Helsinkov, ki se je v zadnjih desetletjih preoblikovalo iz zgodovinskega ladjedelniškega območja v moderno mestno četrt. Nahaja se ob Hietalahdenranta, v neposredni bližini mestnega središča, in združuje stanovanjske, poslovne ter kulturne površine.
Telakkaranta ima bogato zgodovino, saj je bilo območje več kot stoletje namenjeno ladjedelništvu. Prvi industrijski objekti so bili zgrajeni že v 19. stoletju, ko je Helsinki postal pomembno pristaniško mesto. Ladjedelnica je bila ključna za finsko pomorsko industrijo, saj so tu gradili in vzdrževali številne ladje.
V začetku 21. stoletja se je ladjedelniška dejavnost postopoma zmanjšala, kar je omogočilo urbanistično preobrazbo območja. Leta 2010 je bil organiziran mednarodni arhitekturni natečaj, ki je določil smernice za razvoj Telakkarante. Gradnja se je začela leta 2017, pri čemer so prvi objekti, kot so poslovni prostori Evropske agencije za kemikalije (ECHA), dokončani leta 2019.
Telakkaranta združuje zgodovinske industrijske stavbe z moderno arhitekturo, kar ustvarja edinstveno mestno krajino. Nekatere rdeče opečne stavbe, kot je nekdanja puštarska delavnica, so bile obnovljene in vključene v nove poslovne in stanovanjske objekte.
Stanovanjski kompleks Helsingin Knot, ki je bil dokončan leta 2023, vključuje 227 novih stanovanj, ki se ponašajo z visoko kakovostjo gradnje, velikimi okni in sodobnimi oblikovalskimi rešitvami.
Telakkaranta ni le stanovanjsko območje, temveč tudi kulturno središče, kjer se nahajajo galerije, restavracije in kavarne. Območje je zasnovano kot mestni prostor ob morju, ki vključuje sprehajalne poti, odprte trge in rekreacijske površine.
Telakkaranta je primer uspešne urbane preobrazbe, kjer se nekdanje industrijsko območje spreminja v živahno mestno četrt. Njegova zasnova združuje zgodovinsko dediščino, sodobno arhitekturo in trajnostni razvoj, kar ga postavlja med najbolj inovativne urbane projekte Helsinkov.
Kohottava voima je kip finskega kiparja Mattija Haupta, ki je bil postavljen leta 1962 v Helsinkih. Kip prikazuje moškega, ki dviguje zemeljsko kroglo, in je izdelan iz brona. Haupt je kip ustvaril v Italiji, kjer je bil tudi razstavljen, preden so ga postavili v Helsinke2.
Kip Kohottava voima je bil postavljen ob 50. obletnici delovanja tovarne kablov Suomen Kaapelitehdas (danes Nokia). Njegova umetniška zasnova vključuje elemente realizma iz 19. stoletja, pri čemer so bronaste površine obdelane na način, ki spominja na dela Augustea Rodina. Obraz moškega v kipu pa nosi poteze Michelangelovega Davida1.
Kohottava voima je umetniško delo in simbol napredka in človeške moči. Njegova postavitev v javnem prostoru Helsinkov poudarja pomen umetnosti v urbanem okolju ter njeno vlogo pri oblikovanju identitete mesta. Kip je del umetniške zbirke mesta Helsinki, ki jo upravlja Helsinški umetniški muzej (HAM).
Čas se je bližal osmi uri, zato sem se obrnil proti stanovanju in izbral bljižnico preko parka Koff.
Sinebrychoffin park, znan tudi kot Koff Park, je eden izmed najbolj priljubljenih mestnih parkov v Helsinkih. Nahaja se v okrožju Punavuori, blizu Hietalahdija, in je zgodovinsko povezan z družino Sinebrychoff, ki je v 19. stoletju ustanovila znamenito pivovarno Sinebrychoff.
Park je bil prvotno zasebni vrt, ki ga je leta 1819 oblikoval Nikolai Sinebrychoff, ustanovitelj pivovarne. Leta 1835 je bil odprt za javnost in hitro postal priljubljeno zbirališče prebivalcev Helsinkov. V 20. stoletju so se pojavili načrti za pozidavo parka, vendar so bili zaradi javnega nasprotovanja opuščeni, kar je omogočilo ohranitev zelenih površin.
Sinebrychoffin park je zasnovan v angleškem krajinskem slogu, kar pomeni, da vključuje naravno oblikovane poti, raznolike rastline in zgodovinske elemente. Ob robu parka se nahaja Sinebrychoffova rezidenca, ki danes gosti Muzej umetnosti Sinebrychoff. Na južnem delu parka stoji stara osmerokotna opečnata stolpnica, ki je eden izmed prepoznavnih arhitekturnih elementov.
Danes je park pomemben zeleni prostor v gosto pozidanem mestnem središču. V njem se nahajajo otroško igrišče, kavarna in javne sanitarije, kar ga naredi priljubljeno destinacijo za sprostitev. Poleg tega je park prizorišče številnih kulturnih dogodkov, ki prispevajo k živahnemu mestnemu utripu.
V stanovanju sem na hitro popil skodelico čaja, nato pa sva z Betko krenila proti glavni avtobusni postaji. Dejansko sva potrebvala petnajst minut zmerne hoje. Bila je le težava "kje ta avtobusna postaja sploh je?". Iskala sva namreč ploščad na kateri naj bi čakali avtobusi, avtobusov pa nikjer... satelitska navigacija pa je kazala, da sva tik na postaji. Malce zmede, venda sva hitro ugotovila, da je avtobusna postaja pod površjem.
Avtobusna povezava Helsinki do 150 km oddaljene Hamine, ki leži vzhodno proti ruski meji je trikrat dnevno in vožnja traja malo manj kot dve uri. Avtobus je bil dvonadstropen in verjetno zaradi nedeljskega jutra praktično prazen. Le nekaj sopotnikov se je porazgubilo v velikem avtobusu.
Namen najinega odhoda v Hamnio, oziroma Kotko je bil obisk stare znanke Anne-Maie, s katero smo se nazadnje v živo videli pred dvaintridesetimi leti in smo kljub razdalji ohranili stik. Sprva preko navadne pošte, potem pa s prihodm interneta preko e-pošte.
Srečanje je bilo prisrčno z nekaj solzami v očeh, kaj ne.. več kot tri desetletja se nismo videli. Vendar smo se takoj prepoznali, poteze so ostale iste.
Anna-Maia nama je razkazala svoje posestvo, manjše pravi, 40 hektarjev, za obisk koče na morskem otočku v ahipleagu finskega zaliva pa žal ni bilo časa. Zadnji avtobus iz Hamine sva imela ob pol osmih zvečer, zato je bilo srečanje potrebno časovno zkoristiti.
Annina hiša je za to območje finske običajna lesena, vendar prijetna in velika družinska hiša z kar nekaj savnami. Naredili smo sprehod po posestvu, finsko kosilo in nato še izlet do jezera Merkjärvi, kjer nama je Anna-Maia pokazala ostanke lesenih deblakov, še izpred našega štetja. Naj bi bilo teh arheoloških ostankov tu kar veliko, saj je poselitev prvotnih prebivalcev segala daleč v zgodovino.
Merkjärvi je jezero v Hamini, v regiji Kymenlaakso na Finskem. Obstajata dve glavni jezeri s tem imenom: Suuri Merkjärvi (Veliki Merkjärvi) in Pieni Merkjärvi (Mali Merkjärvi).
Suuri Merkjärvi je večje jezero, ki se uporablja za ribolov in rekreacijo. Njegova površina je 73,5 hektara, pri čemer je znano po dobrih ribolovnih možnostih. Ribolovci lahko tukaj lovijo postrvi, losose in druge sladkovodne ribe.
Pieni Merkjärvi je manjše jezero, ki se nahaja v bližini vasi Metsäkylä in zaselka Pitkäkoski. Njegova lokacija je 60.65773° severne širine in 27.11773° vzhodne dolžine, pri čemer leži na nadmorski višini 43 metrov.
Obe jezeri sta priljubljeni med lokalnimi prebivalci in turisti, ki uživajo v ribolovu, pohodništvu in naravnih lepotah.
Iz Hamine sva se v Helsinke vrnila malce pred deveto zvečer, ter se takoj odpravila na obisk Veronike, ki je, sicer že zjutraj priletela iz Hong Konga vendar sva ta dan izbrala za obisk Anne-Maie ravno zato, da se Veronika spočije od dolgega leta. Veronika je bila polna zgodb z njenega potovanja na Kitajsko in večer se je ob kramljanju in gledanju elektronskih diapozitivov hitro prevesil v pozno noč.
Tretji dan (28. april, ponedeljek)
Veronika je imela delovni dan, zato sva se odločila raziskati obalo, tokrat proti zahodu, vse do znane Sibeliusove skulpture. Prvega maja sem nameraval obiskati kolega Andreja v Talinnu ter se mu še osebno zahvaliti za pomoč pri posredovanju eksluzivne fotografije psičke Lajke, ki je bila prvič objavljena v javnosti na razstavi Luna v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Želel sem preveriti koliko časa potrebujem peš do trajektnega terminala proti Estoniji zato sva z Betko krenila v to smer.
Skulptura Bad Bad Boy v Helsinkih je eno izmed bolj nenavadnih umetniških del v finski prestolnici. Gre za veliko rožnato skulpturo, ki upodablja fantka s porednim izrazom, ujeta v trenutku, ko urinira. Avtor skulpture je švedski umetnik Tommi Toija, ki je znan po svojih satiričnih in provokativnih delih.
Skulptura je bila prvotno del umetniškega festivala Helsinki Art Walk, kasneje pa je našla svoje mesto ob trgu Kauppatori, nedaleč od pomorskega terminala. Bad Bad Boy je visok približno osem metrov in s svojim presenetljivim videzom ter ironično podobo izziva opazovalce, da se zamislijo o družbenih normah, sramu in neposredni izražnosti v umetnosti.
Toija pri svojem delu pogosto raziskuje tematiko človeške narave in njene ranljivosti. Bad Bad Boy je odličen primer umetniškega izraza, ki se igra z občinstvom . obiskovalci se lahko smejijo njegovemu otroškemu kljubovanju ali pa se poglobijo v globlje simbolne pomene, kot so občutek nemoči, osamljenosti in upor proti pravilom.
Jätkäsaari je eden izmed najbolj dinamičnih predelov Helsinkov, ki se je preoblikoval iz pristaniškega območja v moderno mestno četrt. Nahaja se v južnem delu Helsinkov, ob zahodni obali, in je del okrožja Länsisatama. Zgodovinsko je bil Jätkäsaari glavno kontejnersko pristanišče finske prestolnice, danes pa je prepoznaven kot živahno urbano območje, ki združuje stanovanjske, poslovne in rekreacijske površine.
Länsisatama, znan tudi kot Zahodno pristanišče, je potniški in tovorni terminal, ki povezuje Helsinki s Tallinnom in drugimi evropskimi mesti. To območje vključuje zahodna terminala 1 in 2, kjer delujeta Tallink in Eckerö Line, ki omogočata redne trajektne povezave z Estonijo.
V okrožju se nahaja tudi Munkkisaaren laituri, pomol za križarke, ter Hernesaari, ki gosti mednarodne ladje za križarjenje. Länsisatama je eno najprometnejših finskih potniških pristanišč, saj letno sprejme približno 7 milijonov potnikov.
Po tem, ko se je kontejnerski promet leta 2008 preselil v pristanišče Vuosaari, je Länsisatama doživel obsežno preobrazbo. Mesto je sprejelo načrte za razširitev pristaniške infrastrukture, gradnjo novih stanovanjskih območij in postavitev predorskega sistema, ki bo izboljšal prometni tok.
Jätkäsaari, kot del Länsisatame, je zasnovan z trajnostnim urbanističnim načrtom, ki vključuje zelene površine, pešpoti ter sodobno arhitekturo. Okrožje je povezano s tramvajskimi linijami 7 in 9, ki omogočata hiter dostop do mestnega jedra.
Jätkäsaari in Länsisatama sta primer preobrazbe Helsinkov, kjer se nekdanje industrijsko pristanišče spreminja v moderno mestno četrt. Z odličnimi prometnimi povezavami, širitvijo stanovanjskih površin in poslovnimi priložnostmi ostaja Länsisatama vrata v Helsinki, ki združujejo zgodovino s sodobnim urbanim življenjem.
Crusellinsilta je eden izmed najpomembnejših mostov v Helsinkih. Nahaja se v okrožju Länsisatama in povezuje Ruoholahti ter Jätkäsaari, dve ključni mestni soseski. Ta 173,5 metra dolg most ni le funkcionalna prometna povezava, temveč tudi arhitekturni dosežek, ki odraža sodobne oblikovalske trende in urbanistični razvoj finske prestolnice.
Most je bil uradno odprt 14. junija 2011 in je dobil ime po Bernhardu Henriku Crusellu, finskem skladatelju in klarinetistu. Njegova zasnova temelji na asimetrični kabelski konstrukciji, ki omogoča stabilnost in vizualno privlačnost. Glavni razpon mostu meri 92 metrov, medtem ko je drugi razpon dolg 51,5 metra. Most je širok 24,8 metra, kar omogoča peš promet, kolesarski promet, avtomobile in tramvaje.
Crusellinsilta je zasnovan tako, da daje občutek lahkotnosti in zračnosti, kar je bilo eno izmed glavnih oblikovalskih načel. Njegov jekleni pylon se dviga 49 metrov nad morsko gladino, kar mu daje prepoznaven videz. Poleg tega ima most posebno osvetlitev, ki ponoči poudarja njegovo elegantno strukturo.
Most igra ključno vlogo pri povezovanju Ruoholahtija in Jätkäsaarija, dveh hitro razvijajočih se mestnih območij. Poleg avtomobilskega prometa je Crusellinsilta pomemben tudi za tramvajske linije, saj po njem poteka tramvajska proga številka 8, ki povezuje različne dele Helsinkov.
Helsinki je mesto, ki nenehno raste in se razvija, pri čemer se ključni infrastrukturni projekti prilagajajo potrebam sodobnega urbanega okolja. Med najpomembnejšimi primeri tega preoblikovanja sta Tammasaarentaituri, mestna povezava v Ruoholahdiju, ter poslovni kompleks HTC Helsinki (High Tech Center), sestavljen iz več stavb, poimenovanih po zgodovinskih ladjah raziskovalcev. Oba predstavljata mešanico funkcionalnosti, arhitekturne dovršenosti in zgodovinske reference, ki dopolnjujejo identiteto finske prestolnice.
Tammasaarentaituri je ključna mestna povezava, ki omogoča dostop do Tammasaarenlaituri, priljubljenega rekreacijskega in poslovnega območja Helsinkov. Povezuje pešce, kolesarje in avtomobilski promet ter služi kot prehod med različnimi mestnimi četrtmi. Njegova lokacija v bližini Lauttasaaren mostu povečuje njegovo strateško vrednost pri mobilnosti in povezovanju urbanega okolja.
Poleg svoje prometne funkcije Tammasaarentaituri omogoča dostop do pisarniških stavb, rekreacijskih površin ter celo ribolovnih območij, kot je Tammasaarenlaituri, ki ga prebivalci Helsinkov uporabljajo za sprostitev ob vodi.
Tammasaarentaituri vodi do enega najpomembnejših poslovnih središč v Ruoholahdiju—HTC Helsinki, kar pomeni High Tech Center. Ta kompleks združuje več stavb, poimenovanih po znamenitih raziskovalnih ladjah, s čimer združuje zgodovino pomorskih odprav s sodobnimi poslovnimi potrebami.
Santa Maria, poimenovana po ladji Kristoforja Kolumba, gosti osrednjo recepcijo in restavracijo Explorer.
Pinta, najhitrejša ladja Kolumbove odprave, vključuje konferenčni center, kjer je mogoče najeti prostore za srečanja.
Nina, najmanjša ladja odprave, a Kolumbova najljubša, gosti restavracijo Acqua ter savno in konferenčno sobo.
Vega, ladja Adolfa Erika Nordenskiölda, je bila prva stavba zgrajena v poslovnem parku HTC Helsinki.
Kon-Tiki, ladja Thora Heyerdahla, se arhitekturno razlikuje od ostalih stavb v kompleksu in dodaja raznolikost vizualni identiteti HTC Helsinki.
Helsinki se v zadnjih letih usmerja k trajnostni energetski prihodnosti, pri čemer igra Salmisaaren voimalaitos ključno vlogo v tem prehodu. Sprva zasnovan kot premogovna elektrarna, je obrat služil kot osrednji energetski vir finske prestolnice. Vendar pa se je njegovo delovanje postopoma prilagajalo okoljskim zahtevam in mestnim razvojnim strategijam, s čimer se je integriral v sodobno urbano okolje.
Salmisaaren voimalaitos je bil več desetletij nepogrešljiv del mestne oskrbe z energijo, saj je proizvajal električno energijo, toploto in hladilno moč. Elektrarna je prvotno delovala na kivihiilno gorivo, kar je omogočalo stabilno oskrbo Helsinkov. Vendar pa je s splošno globalno usmeritvijo v zmanjšanje emisij finska prestolnica začela izvajati prehod na čistejše vire energije, kar je privedlo do zaprtja premogovnih obratov.
Leta 2025 je Helsinki sprejel ukrepe za ukinitev uporabe premoga, kar je vključevalo tudi Salmisaaren elektrarno. Na njenem območju so bili vzpostavljeni moderni alternativni energetski sistemi, kot so pellettni kotli in električne kotlovnice z 100 MW skupne moči ter industrijska toplotna črpalka, ki prispeva k daljinskemu ogrevanju in hlajenju mesta. S tem je mesto znatno zmanjšalo emisije toplogrednih plinov ter naredilo pomemben korak k ogljični nevtralnosti.
Območje elektrarne ni le energetsko središče, temveč se postopoma preoblikuje v del sodobne urbane Helsinške krajine. Novi energetski objekti so zasnovani tako, da se arhitekturno prilagajajo mestni estetiki, pri čemer električne kotlovnice vključujejo opečne fasade za skladno vključitev v okolico.
Poleg tega se območje razvija kot poslovno središče, saj se podjetje Helen, ki upravlja elektrarno, seli v sodobne pisarniške prostore. Eden izmed ključnih projektov je We Land, poslovni kompleks, ki spodbuja trajnostne inovacije.
Spremembe na območju elektrarne vplivajo tudi na mestno mobilnost, pri čemer je infrastruktura na Porkkalankatu prilagojena pešcem in kolesarjem, kar prispeva k bolj povezani mestni zasnovi.
Salmisaaren voimalaitos je prešel dolgo pot—od tradicionalne premogovne elektrarne do simbola trajnostnega razvoja. Njegova preobrazba dokazuje, kako se lahko mestna energetska infrastruktura prilagaja sodobnim okoljskim izzivom, hkrati pa prispeva k urbanemu razvoju Helsinkov.
Helsinki, prestolnica Finske, je znana po svoji mešanici kulturne dediščine in osupljivih naravnih pokrajin. Eden izmed njenih najbolj fascinantnih krajev je Hietaniemi, območje, ki brezhibno združuje zgodovinski pomen s sodobnim življenjskim slogom. Nahaja se blizu mestnega središča in gosti tako pokopališče Hietaniemi, cenjeno grobišče, kot tudi plažo Hietaniemi, priljubljeno poletno destinacijo.
Pokopališče Hietaniemi ima za Finsko velik zgodovinski pomen, saj služi kot zadnje počivališče številnim vplivnim osebnostim. Tukaj so pokopani predsedniki, vojni heroji, umetniki in učenjaki, kar ga naredi pomemben kraj za razumevanje finske zgodovine. Ena izmed najbolj znamenitih grobnic pripada maršalu Carlu Gustafu Emilu Mannerheimu, ključni osebnosti finske vojaške zgodovine in neodvisnosti. Pokopališče je razdeljeno na sekcije za različne verske skupnosti, vključno z luteranskimi, judovskimi, islamskimi in pravoslavnimi grobišči, kar odraža finsko kulturno raznolikost.
V popolnem nasprotju z resnobnim vzdušjem pokopališča je plaža Hietaniemi—pogosto imenovana „Hietsu“—najbolj priljubljena peščena obala Helsinkov. V poletnih mesecih se preobrazi v živahno središče sprostitve in aktivnosti na prostem. Ljudje se tu zbirajo na plavanju, odbojki na mivki, piknikih in sončenju, zaradi česar je plaža nepogrešljiv del helsinške družbene scene. Poleg plaže odprta polja, kavarne in celo javna savna še izboljšujejo izkušnjo, ponujajoč številne možnosti za počitek tako domačinom kot obiskovalcem.
Dvojna narava Hietaniemija—kot prostor spomina in prostor sprostitve—ga naredi izjemen kraj, ki odseva bistvo Helsinkov. Predstavlja sposobnost Finske, da spoštuje svojo preteklost, hkrati pa uživa v svoji sedanjosti. Krajevni prebivalci cenijo Hietaniemi zaradi njegovega miru in lepote, ne glede na to, ali se poklanjajo zgodovinskim osebnostim ali pa preživljajo sproščene trenutke na sončni obali.
V osrčju Helsinkov Hietaniemi ostaja priča ravnovesju—kjer se zgodovina prepleta s sodobnim življenjem, in kjer spokojnost sobiva z veseljem.
Plaža Hietaranta, pogosto imenovana Hietsu, je ena najbolj priljubljenih peščenih plaž v Helsinkih. Nahaja se v okrožju Etu-Töölö, v bližini pokopališča Hietaniemi, in ponuja popolno mešanico sprostitve, rekreacije in slikovite lepote.
Prvotno odlagališče v zgodnjem 20. stoletju je bilo preoblikovano v javno plažo, ki je hitro postala priljubljena med domačini in turisti. Njena osrednja lokacija omogoča enostaven dostop peš, s kolesom ali javnim prevozom.
Hietaranta ni le kraj za sončenje. Ima igrišča za odbojko na mivki in košarko, zaradi česar je priljubljena med športnimi navdušenci. Pečine na južni strani nudijo čudovite razglede proti mestu Espoo, kar dodatno prispeva k čaru plaže. V poletnih mesecih jo nadzirajo reševalci, kar zagotavlja varno plavalno izkušnjo.
Obiskovalci lahko uporabljajo garderobe, prhe, stranišča in kavarno, zaradi česar je Hietaranta popoln kraj za preživljanje dneva na obali. Plaža ponuja tudi dostopne možnosti za plavanje, kar zagotavlja inkluzivnost za vse obiskovalce.
Poleg rekreativne vrednosti Hietaranta občasno gosti koncerte in dogodke, kar še dodatno utrjuje njeno vlogo kot živahnega skupnostnega prostora. Njena priljubljenost še naprej raste, kar jo postavlja med najbolje urejene plaže v Helsinkih.
V osrčju Helsinkov, obdan z naravnimi lepotami Sibeliusovega parka, stoji eden najbolj ikoničnih umetniških spomenikov Finske . Sibeliusov spomenik. Ta edinstvena skulptura, posvečena legendarnemu finskemu skladatelju Jeanu Sibeliusu, ne predstavlja le njegovega izjemnega glasbenega prispevka, temveč tudi inovativno umetniško vizijo avtorice Eile Hiltunen.
Skulptura, znana pod imenom Passio Musicae, je monumentalno umetniško delo, sestavljeno iz več kot 600 votlih jeklenih cevi, ki skupaj tvorijo valovito in skorajda orgelsko strukturo. Čeprav se na prvi pogled zdi abstraktna, njena oblika evocira glasbene vibracije in naravne ritme Sibeliusove glasbe. Dopolnjuje jo portret Sibeliusa, ki je bil dodan kot kompromis po kritikah javnosti, ki je želela bolj tradicionalno upodobitev skladatelja.
Spomenik je bil ob svoji postavitvi leta 1967 deležen mešanih odzivov. Nekateri so ga videli kot prelomno umetniško delo, ki na sodoben način odraža Sibeliusovo zapuščino, drugi pa so ga označili za preveč abstraktnega. Sčasoma je postal ena najbolj prepoznavnih znamenitosti Helsinkov, saj ne le vizualno fascinira, temveč tudi zvočno . ob močnem vetru skozi cevi ustvarja edinstvene zvoke.
Sibeliusov spomenik simbolizira moč glasbe in njen vpliv na finsko nacionalno identiteto. Jean Sibelius je s svojo glasbo, še posebej s skladbo Finlandia, postal eden ključnih umetnikov v procesu oblikovanja finske narodnosti. Njegov spomenik ni zgolj umetniška instalacija, ampak spominska točka, ki povezuje preteklost, glasbo in sodobno umetnost.
Od Sibeliusova skulpture sva preko parka Topelikusen krenila proti vzhodu do kilometer oddaljenemu Töölöjskemu zalivu in proti novemu cilju knjižnici Oodi.
Töölönlahti, znan tudi kot Töölöjski zaliv, je slikovit mestni zaliv v središču Helsinkov, ki združuje naravo, kulturo in zgodovino v edinstvenem urbanem okolju. Nahaja se tik severno od glavne avenije Mannerheimintie in je obdan z nekaterimi najpomembnejšimi ustanovami finske prestolnice, kot so Finlandia-talo, Finska narodna opera, Musiikkitalo, knjižnica Oodi in muzej Kiasma.
Töölönlahti je delno umetno preoblikovan zaliv, ki je danes znan kot zeleni srčni utrip Helsinkov. Okoli zaliva se razteza 2,2 km dolga sprehajalna in kolesarska pot, ki je priljubljena med tekači, sprehajalci in kolesarji. Ob poti se nahajajo klopi, cvetlične gredice, otroška igrišča in celo lesene vile iz 19. stoletja v predelu Linnunlaulu, ki pričajo o zgodovini mesta.
Na severnem robu zaliva stoji Talvipuutarha (Zimski vrt), zgodovinski rastlinjak z eksotičnimi rastlinami, ki obiskovalcem ponuja tropski oddih sredi finske zime. V bližini se nahaja tudi Eläintarhanlahti, s katerim je Töölönlahti povezan prek ozkega vodnega prehoda pod železniškim nasipom.
Töölönlahti ni le naravni park, temveč tudi kulturno središče. Na njegovih obalah se vrstijo koncertne dvorane, muzeji in knjižnice, ki skupaj ustvarjajo prostor za umetnost, znanje in druženje. Poleti se v parku odvijajo koncerti na prostem, filmski večeri in festivali, pozimi pa zaliv pogosto zamrzne in postane prizorišče za ribolov na ledu ali preprosto zimsko tišino.
Zaliv je tudi priljubljena točka za opazovanje ptic, saj se v trstičju zadržujejo številne vrste vodnih ptic. V poletnih mesecih je mogoče najeti SUP deske ali kanuje, kar dodatno obogati rekreacijsko ponudbo.
Töölönlahti je primer, kako lahko mesto uspešno združi urbano infrastrukturo z naravnim okoljem. V preteklosti je bil zaliv obdan z železniškimi skladišči in industrijskimi objekti, danes pa je preoblikovan v moderno urbano oazo, ki ponuja prostor za sprostitev, gibanje in kulturno udejstvovanje.
Lähde, uradno znan kot UKK-muistomerkki (Spomenik Urhu Kekkosenu), je sodobna javna umetnina v Hakasalmenin parku v središču Helsinkov, tik ob znameniti Finlandia-talo. Posvečena je Urhu Kalevu Kekkosenu (1900.1986), dolgoletnemu predsedniku Finske, ki je državo vodil od leta 1956 do začetka 80. let in zaznamoval obdobje politične stabilnosti ter nevtralnosti med hladno vojno.
Spomenik je zasnoval priznani finski kipar Pekka Jylhä, ki je leta 1997 zmagal na javnem natečaju s svojo idejno zasnovo Lähde (Izvir). Delo je bilo slovesno razkrito 3. septembra 2000, ob stoletnici Kekkosenovega rojstva.
Osrednji element spomenika je kapljičast vodni bazen iz nerjavečega jekla, ki se blešči v svetlobi in ostaja nezamrznjen tudi pozimi. Iz bazena se dvigajo štirje osem metrov visoki stebri, na katerih so nameščene bronaste roke. Te roke simbolizirajo Kekkosenovo osebnost in način izražanja—bil je znan po tem, da je vse pisal ročno, vključno s svojimi znamenitimi "mlinarskimi pismi" (myllykirjeet), s katerimi je vplival na javno razpravo.
V bližnji skali je vklesano ime URHO KEKKONEN in letnici 1900.1986, poleg pa raste vrtnica, ki izvira iz vrta njegove rojstne hiše Lepikon torppa v Kainuuju—oseben in čustven poklon njegovim koreninam.
Po besedah umetnika je delo navdihnila izkušnja narave—občutek, ki ga človek doživi na vrhu gore, ob morju ali ob izviru. Gre za občutek prisotnosti nečesa večjega, prostora, kjer se človek lahko umiri in znova poveže s seboj. Lähde tako ni le spomenik posamezniku, temveč tudi prostor kontemplacije, ki vabi k razmisleku o voditeljstvu, naravi in duhovnosti.
Po razkritju je spomenik sprožil precej razprav—ne zaradi umetniške vrednosti, temveč zaradi varnostnih pomislekov. Javnost je opozorila, da bi lahko kdo padel v gladko jekleni bazen in se težko rešil. Zato so pozneje vanj namestili podvodne lestve, da bi zagotovili varnost obiskovalcev.
Lähde, uradno znan kot UKK-muistomerkki (Spomenik Urhu Kekkosenu), je sodobna javna umetnina v Hakasalmenin parku v središču Helsinkov, tik ob znameniti Finlandia-talo. Posvečena je Urhu Kalevu Kekkosenu (1900.1986), dolgoletnemu predsedniku Finske, ki je državo vodil od leta 1956 do začetka 80. let in zaznamoval obdobje politične stabilnosti ter nevtralnosti med hladno vojno.
Spomenik je zasnoval priznani finski kipar Pekka Jylhä, ki je leta 1997 zmagal na javnem natečaju s svojo idejno zasnovo Lähde (Izvir). Delo je bilo slovesno razkrito 3. septembra 2000, ob stoletnici Kekkosenovega rojstva.
Osrednji element spomenika je kapljičast vodni bazen iz nerjavečega jekla, ki se blešči v svetlobi in ostaja nezamrznjen tudi pozimi. Iz bazena se dvigajo štirje osem metrov visoki stebri, na katerih so nameščene bronaste roke. Te roke simbolizirajo Kekkosenovo osebnost in način izražanja—bil je znan po tem, da je vse pisal ročno, vključno s svojimi znamenitimi "mlinarskimi pismi" (myllykirjeet), s katerimi je vplival na javno razpravo.
V bližnji skali je vklesano ime URHO KEKKONEN in letnici 1900.1986, poleg pa raste vrtnica, ki izvira iz vrta njegove rojstne hiše Lepikon torppa v Kainuuju—oseben in čustven poklon njegovim koreninam2.
Po besedah umetnika je delo navdihnila izkušnja narave—občutek, ki ga človek doživi na vrhu gore, ob morju ali ob izviru. Gre za občutek prisotnosti nečesa večjega, prostora, kjer se človek lahko umiri in znova poveže s seboj. Lähde tako ni le spomenik posamezniku, temveč tudi prostor kontemplacije, ki vabi k razmisleku o voditeljstvu, naravi in duhovnosti.
Po razkritju je spomenik sprožil precej razprav—ne zaradi umetniške vrednosti, temveč zaradi varnostnih pomislekov. Javnost je opozorila, da bi lahko kdo padel v gladko jekleni bazen in se težko rešil. Zato so pozneje vanj namestili podvodne lestve, da bi zagotovili varnost obiskovalcev.
Mannerheimintie, pogosto imenovana kar Mansku, je glavna prometna in simbolna os Helsinkov—ulica, ki ni le fizična povezava skozi mesto, temveč tudi zgodovinska pripoved o razvoju finske prestolnice, njeni identiteti in politični zgodovini.
Koreni Mannerheimintie segajo v 17. stoletje, ko je bila to ena od dveh glavnih cest, ki sta vodili v takrat še majhno mesto Helsinki. Pot je vodila proti severozahodu, skozi Haago in Pitäjänmäki proti Espooju, kjer se je priključila znameniti Kraljevi cesti med Turkujem in Vyborgom. V 19. stoletju je bila znana kot Turuntie (Turkujeva cesta), kasneje pa kot Henrikinkatu, po državnem sekretarju Robertu Henrik Rehbinderju.
Po finski državljanski vojni leta 1918 in zmagi belih sil pod poveljstvom generala Carla Gustafa Emila Mannerheima, je bila ulica preimenovana v njegovo čast. Ime Mannerheimintie tako ne označuje le geografske poti, temveč tudi politični spomin in nacionalno simboliko.
Mannerheimintie se začne pri Erottaja, v samem središču Helsinkov, in poteka severno mimo Stockmanna, Parlamenta (Eduskuntatalo), Musiikkitalo, Kiasme, Narodnega muzeja, Finske narodne opere, skozi četrti Töölö, Meilahti, Laakso in Ruskeasuo, dokler se ne priključi na avtocesto E12 proti Hämeenlinni in Tampereju. Skupna dolžina ulice je približno 5,5 kilometra.
Ob njej stojijo številne ključne ustanove: Univerzitetna bolnišnica, stadion Bolt Arena, olimpijski stadion, botanični vrt, muzeji, ambasade in vladne stavbe. Zaradi tega je Mannerheimintie več kot le prometna žila—je arterija finske družbe.
Ulica je široka, večpasovna, z ločenimi pasovi za tramvaje, kolesarje in pešce. Ob njej se vrstijo stavbe različnih obdobij: od neoklasičnih palač do funkcionalističnih in sodobnih steklenih struktur. V zadnjih letih je bila deležna temeljite prenove, ki vključuje izboljšanje infrastrukture, trajnostne rešitve in večjo dostopnost za vse uporabnike.
Mannerheimintie je prizorišče parad, protestov, praznovanj in vsakdanjega življenja. Po njej so korakali vojaki, študenti, umetniki in državniki. Je ulica, kjer se srečujejo zgodovina in sodobnost, moč in ljudstvo. Njena bližina parlamentu in knjižnici Oodi simbolizira dialog med oblastjo in državljani.
Knjižnica Oodi je kulturno središče in simbol odprte družbe na Finskem. Od odprtja decembra 2018 stoji v središču Helsinkov kot srce sodobne urbane izkušnje, tik nasproti parlamenta, ob trgu Kansalaistori, med Muzejem sodobne umetnosti Kiasma in Hišo glasbe (Musiikkitalo).
Oodi je zasnoval finski arhitekturni biro ALA Architects, ki je zmagal na mednarodnem natečaju med več kot 540 prijavami. Stavba je arhitekturno razdeljena na tri nadstropja, vsako s svojo funkcijo in vzdušjem:
Pritličje je odprt, pretočen prostor z restavracijo, kavarnami, razstavami in kinodvorano Kino Regina. Namenjeno je srečevanju, dogodkom in vsakdanjemu utripu mesta.
Drugo nadstropje je ustvarjalno jedro z delavnicami, snemalnimi studii, 3D-tiskalniki, šivalnimi stroji in celo glasbenimi sobami. Tu se rojevajo ideje in projekti.
Tretje nadstropje, imenovano Knjižni oblak, je svetel, tih prostor z razgledom na parlament in mestno panoramo. Tu se nahaja več kot 100.000 knjig, bralni kotički, drevesa in viseče mreže za sprostitev.
Fasada je izdelana iz finskega lesa, notranjost pa prežema naravna svetloba, ki v kombinaciji s steklom in jeklom ustvarja občutek topline in odprtosti. Stavba je energetsko učinkovita in trajnostno zasnovana, kar odraža finsko zavezanost okolju.
V knjižnici je tudi kavarna kjer sva se spočila od dolge hoje. V čitalnici sva si sposodila nekaj knjižic in jih ob počitku pregledala. Betka se je odločila, da se bo še malce spočila, jaz pa sem se odločil raziskati okolico.
Kansalaistori, ali Trg državljanov, je sodobni javni prostor v središču Helsinkov, ki simbolizira odprtost, demokracijo in urbano preobrazbo finske prestolnice. Nahaja se med ključnimi kulturnimi in političnimi ustanovami: na eni strani ga obdajata Musiikkitalo (Hiša glasbe) in Muzej sodobne umetnosti Kiasma, na drugi pa Parlamentarna palača (Eduskuntatalo) in Osrednja knjižnica Oodi. Ta strateška lega mu daje poseben pomen kot stičišče umetnosti, znanja in državljanske družbe.
Kansalaistori je bil zgrajen v začetku 21. stoletja na območju nekdanje tovorne železniške postaje Töölö, ki je nekoč povezovala pristanišče z notranjostjo države. Po odstranitvi železniških tirov in porušenju skladišč se je odprl prostor za novo urbano središče. Trg je bil zasnovan kot odprt, večnamenski prostor, ki bi služil tako vsakdanji uporabi kot večjim javnim dogodkom.
Trg je delno tlakovan, delno ozelenjen, z nizkimi klopmi, vodnimi elementi in športnimi površinami, kot je igrišče z umetno travo. Poleti postane priljubljeno zbirališče rolkarjev, kolesarjev in družin, pozimi pa se spremeni v prizorišče prazničnih sejmov in svetlobnih instalacij. Trg prečka tudi kolesarska pot Baana, ki povezuje zahodni in vzhodni del mesta skozi nekdanji železniški koridor.
Kansalaistori je postal priljubljeno prizorišče za dogodke, kot so filmski pikniki v okviru Helsinškega festivala (Leffapiknik), kulinarični festival Taste of Helsinki, novoletna praznovanja in celo politične demonstracije. Njegova odprtost in bližina parlamenta simbolizirata dialog med državljani in oblastjo.
Na vzhodnem robu trga stoji knjižnica Oodi, ki s svojo arhitekturo in vsebinami dopolnjuje idejo trga kot prostora znanja, svobode in skupnosti. Na severu se trg nadaljuje v Makasiinipuisto, manjši park z igriščem in športnimi površinami, ki skupaj s Töölönlahden puisto tvori zeleno os do jezera Töölönlahti.
Laulupuut, kar v prevodu pomeni Pevska drevesa, je sodobna javna skulptura, ki stoji na trgu med Musiikkitalo (Hišo glasbe) in muzejem Kiasma v središču Helsinkov. Delo finskega umetnika Reija Hukkasena je bilo izbrano na javnem natečaju leta 2010 in slovesno razkrito avgusta 2012. Gre za eno najbolj prepoznavnih umetniških del v finski prestolnici, ki združuje ljudsko simboliko, sodobno estetiko in tehnično mojstrstvo.
Skulptura je sestavljena iz treh delov, osrednji element pa je 13 metrov visok krap (hauki), ki stoji pokonci na repu, z odprtim gobcem, kot da poje. Ob njem stojita dve skoraj enako visoki vertikalni strukturi, ki združujeta pokrove koncertnih klavirjev in kupčke drv—elemente, ki simbolizirajo preplet visoke umetnosti in vsakdanjega življenja. V tej kombinaciji se srečata salonska eleganca in kmečka preprostost, kar je značilno za finsko kulturno identiteto.
Skulptura je izdelana iz aluminija in jekla, kar ji daje sodobno, a hkrati robustno podobo. Glava krapa je sestavljena iz 70 ulitih kosov, ki so jih izdelali v umetniški livarni Lapinlahden Taidevalu Oy. Samo ta del projekta je trajal skoraj dve leti. Za varjenje so uporabili več kot 20 kolutov aluminijaste žice, pri čemer so morali varilci do popolnosti uskladiti spoje z obliko skulpture, da bi dosegli brezhiben videz.
Laulupuut stoji na Kansalaistori, trgu državljanov, ki je simbol odprtosti in demokracije. Njena lega med parlamentom, knjižnico Oodi, Musiikkitalom in Kiasmo ni naključna—skulptura predstavlja dialog med umetnostjo, državljani in oblastjo. S svojo igrivo, a hkrati veličastno podobo vabi mimoidoče k razmisleku o tem, kaj pomeni biti del skupnosti, ki ceni tako umetnost kot vsakdanje življenje. Kansalaistori, ali Trg državljanov, je sodobni javni prostor v središču Helsinkov, ki simbolizira odprtost, demokracijo in urbano preobrazbo finske prestolnice. Nahaja se med ključnimi kulturnimi in političnimi ustanovami: na eni strani ga obdajata Musiikkitalo (Hiša glasbe) in Muzej sodobne umetnosti Kiasma, na drugi pa Parlamentarna palača (Eduskuntatalo) in Osrednja knjižnica Oodi. Ta strateška lega mu daje poseben pomen kot stičišče umetnosti, znanja in državljanske družbe.
Musiikkitalo, oziroma Hiša glasbe, je sodobni koncertni in kulturni center v središču Helsinkov, ki združuje umetnost, arhitekturo in izobraževanje v edinstvenem prostoru. Nahaja se ob Kansalaistori (Trgu državljanov), med Finsko narodno opero in parlamentom, in je postal eno najpomembnejših prizorišč za klasično glasbo in kulturne dogodke na Finskem.
Musiikkitalo je bil odprt leta 2011 po desetletjih razprav o potrebi po sodobnem koncertnem prostoru v Helsinkih. Projekt je bil rezultat sodelovanja treh glavnih ustanov: Sibeliusove akademije, Helsinškega filharmoničnega orkestra in Radijskega simfoničnega orkestra YLE. Cilj je bil ustvariti odprt, dostopen prostor, kjer bi se lahko srečevali umetniki, študenti in širša javnost.
Stavbo je zasnoval arhitekturni biro LPR-Arkkitehdit, ki je ustvaril minimalistično, a toplo arhitekturo z uporabo lesa, stekla in bakra. Fasada je diskretna, skoraj zadržana, kar omogoča, da se stavba harmonično zlije z okolico. Notranjost pa preseneti z odprtimi prostori, naravno svetlobo in akustično dovršenostjo.
Musiikkitalo vključuje: Veliko koncertno dvorano s 1704 sedeži, zasnovano za optimalno akustiko brez elektronskega ojačanja.
Pet manjših dvoran: Black Box (za elektronsko glasbo), Sonore (za glasbeno gledališče), Camerata (za komorno glasbo), Organo (za orgelske koncerte) in Paavo (vadbeni prostor za orkestre).
Vadnice, učilnice in pisarne za študente Sibeliusove akademije.
Kavarno, restavracijo in trgovine, vključno s specializirano glasbeno trgovino Fuga in notno trgovino Ostinato.
Musiikkitalo ni le koncertna dvorana, temveč živahno središče glasbenega življenja. Gosti več kot 1000 dogodkov letno, od simfoničnih koncertov in opernih večerov do sodobnih eksperimentov in otroških delavnic. Poleg tega je odprt za vsakogar . obiskovalci lahko vstopijo, posedijo v avli, obiščejo razstave ali preprosto uživajo v vzdušju.
V stavbi so tudi umetniška dela, kot sta "Laulupuut" Reija Hukkasena in "Gaia" Kirsi Kaulasen, ki dopolnjujeta estetsko izkušnjo prostora.
Musiikkitalo je zasnovan z mislijo na dostopnost: brez pragov, z dvigali, taktilnimi oznakami za slepe in slabovidne ter odprtimi prostori za druženje. V poletnih mesecih se dogajanje preseli tudi na teraso, kjer potekajo brezplačni koncerti in kulturni dogodki.
Spomenik Kyöstiju Kalliu, ki stoji tik severno od finskega parlamenta (Eduskuntatalo) v parku Eduskuntapuisto v Helsinkih, je dostojanstven poklon enemu najvplivnejših finskih državnikov. Kyösti Kallio (1873.1940), četrti predsednik Finske, je vodil državo v nemirnem obdobju tik pred drugo svetovno vojno. Njegova zapuščina je tesno povezana z demokracijo, kmečkimi vrednotami in narodnim pogumom.
Spomenik je bil odkrit 10. novembra 1962, zasnoval pa ga je nihče drug kot umetnikov sin, Kalervo Kallio, priznani kipar. Gre za tradicionalni bronasti kip, ki predsednika prikazuje sedečega v zbranem, razmišljujočem položaju. Skulptura meri 3,6 metra, dviga pa se na 1,7 metra visokem podstavku iz rdečega granita, kar ji daje tako fizično kot simbolno težo.
Kallio je imel dolgo politično kariero: bil je član zbora in parlamenta od leta 1904 do 1937, večkrat predsednik parlamenta ter večkratni minister, tudi predsednik vlade. V času njegovega predsedovanja (1937.1940) so se stopnjevale mednarodne napetosti, zaradi slabega zdravja pa je kasneje odstopil. Ganljiv trenutek, ki se je vtisnil v kolektivni finski spomin, je bil njegov nenaden zlom na železniški postaji v Helsinkih 19. decembra 1940, tik preden naj bi se vrnil domov v Nivalo. Na tem mestu danes stoji spominska plošča.
Postavitev spomenika v bližino parlamenta ni naključna-izrazito ponazarja Kalliovo predanost predstavniški demokraciji in ljudstvu. Čeprav je bil kip pogosto kritiziran kot nekoliko tog in preveč klasičen, ohranja močan čustveni naboj. To je tudi eden redkih predsedniških spomenikov v Helsinkih, ki je bil postavljen brez javnega natečaja, kar še dodatno poudarja njegov poseben pomen.
Spomenik Kaarlu Juho Ståhlbergu, prvemu predsedniku Republike Finske, stoji v neposredni bližini parlamenta (Eduskuntatalo) na aveniji Mannerheimintie 30 v Helsinkih. Ta bronasti kip, postavljen leta 1959, je delo priznanega kiparja Wäinöja Aaltonena, enega najpomembnejših finskih umetnikov 20. stoletja. Spomenik je poklon človeku, ki je postavil temelje finske ustavne demokracije in pravne države.
Ståhlberg (1865-1952) je bil pravnik, profesor in politik, ki je po razglasitvi neodvisnosti Finske leta 1917 postal njen prvi predsednik (1919.1925). Bil je ključna osebnost pri oblikovanju finske ustave in zagovornik parlamentarizma, človekovih pravic ter pravne države. Njegovo predsedovanje je zaznamovalo obdobje stabilizacije po državljanski vojni in utrjevanje demokratičnih institucij.
Kip prikazuje Ståhlberga v pokončni drži, z zakonikom v desni roki, kar simbolizira njegovo pravno znanje in prispevek k ustavni ureditvi države. Umetniški slog je klasičen in zadržan, kar odraža tako umetnikov slog kot osebnost samega Ståhlberga-resnoben, predan in umirjen. Kip stoji na podstavku iz rdečega granita, kar mu daje dodatno težo in dostojanstvo.
Zanimivo je, da je bil spomenik izbran po dveh kiparskih natečajih-prvi leta 1955 ni dal zadovoljivega rezultata, zato so leto kasneje povabili štiri umetnike, med njimi tudi Aaltonena, ki je nato ustvaril zmagovalno rešitev. Spomenik je danes del umetniške zbirke mesta Helsinki, ki jo upravlja mestni umetnostni muzej HAM.
Spomenik K.J. Ståhlbergu ni le poklon posamezniku, temveč tudi simbol začetkov finske republike in vrednot, na katerih temelji sodobna finska družba. Njegova bližina parlamentu poudarja kontinuiteto med zgodovinsko vizijo in današnjim političnim življenjem.
Spomenik Pehrju Evindu Svinhufvudu, tretjemu predsedniku Republike Finske, stoji v neposredni bližini parlamenta (Eduskuntatalo) na aveniji Mannerheimintie 30 v Helsinkih. Ta bronasti kip, delo kiparja Wäinöja Aaltonena, je bil odkrit 15. decembra 1961 ob stoletnici Svinhufvudovega rojstva in je del umetniške zbirke mesta Helsinki, ki jo upravlja umetnostni muzej HAM.
Svinhufvud (1861.1944) je bil ena ključnih osebnosti v boju za finsko neodvisnost. Novembra 1917 je kot predsednik t. i. senata za neodvisnost pripravil razglasitev samostojnosti Finske, ki je bila sprejeta decembra istega leta. Prav on je vodil delegacijo, ki je v Sankt Peterburgu pri Leninu iskala priznanje nove države. Kasneje je bil predsednik parlamenta, predsednik vrhovnega sodišča in med letoma 1931 in 1937 predsednik republike.
Kip prikazuje Svinhufvuda v značilni drži: leva roka v žepu, desna pest počiva na stebru, kar simbolizira odločnost in avtoriteto. Ta poza je podobna tisti, ki jo je Aaltonen uporabil tudi pri kipu K.J. Ståhlberga, kar kaže na kontinuiteto v umetniškem izrazu in spoštovanje do obeh državnikov. Kip je visok 2,8 metra (brez podstavka), stoji pa na podstavku iz rdečega granita, kar mu daje monumentalnost in trdnost.
Svinhufvud je bil znan tudi pod vzdevkom "Ukko-Pekka", kar odraža ljudsko naklonjenost in spoštovanje. Njegov kip je umeščen v neposredno bližino drugih predsedniških spomenikov, kar ustvarja simbolni prostor finske državnosti in politične zgodovine.
Eduskuntatalo, ali Parlamentarna palača, je mogočna stavba v središču Helsinkov, ki že skoraj stoletje simbolizira finsko demokracijo, politično stabilnost in arhitekturno prefinjenost. Nahaja se na hribu Arkadianmäki ob aveniji Mannerheimintie 30, kjer s svojo monumentalno prisotnostjo povezuje zgodovino, oblast in državljansko identiteto.
Finska je leta 1906 uvedla enodomni parlamentarni sistem, eden prvih na svetu, ki je omogočil volilno pravico tudi ženskam. Prva seja novega parlamenta je potekala leta 1907, vendar so poslanci delovali v začasnih prostorih, saj država še ni imela ustrezne stavbe. Po več neuspešnih poskusih in arhitekturnih natečajih je bil leta 1923 izbran hrib Arkadianmäki kot lokacija za novo parlamentarno palačo. Arhitekturni natečaj leta 1924 je zmagal projekt Oratoribus arhitekturnega biroja Borg.Sirén.Åberg, glavni arhitekt pa je postal Johan Sigfrid Sirén.
Gradnja se je začela leta 1926, stavba pa je bila uradno odprta 7. marca 1931. Od takrat je Eduskuntatalo prizorišče ključnih trenutkov v finski zgodovini, vključno z odločilnimi sejami med Zimsko vojno in Hladno vojno.
Eduskuntatalo je zgrajen v slogu nordijskega klasicizma, ki združuje neoklasične elemente z modernističnimi linijami. Fasado krasi šestnajst korintskih stebrov, izklesanih iz rdečega granita iz Kalvole, ki dajejo stavbi dostojanstven in brezčasen videz. Stavba je visoka 25 metrov in ima šest nadstropij, ki se raztezajo v globino hriba.
Notranjost stavbe je zasnovana z izjemno pozornostjo do detajlov: od marmornih stopnišč in lesenih oblog do umetniških del, ki krasijo hodnike in sejne dvorane. Glavna sejna dvorana, kjer zaseda 200 poslancev, je srce parlamentarne dejavnosti in je opremljena z napredno akustiko ter simbolnimi detajli, kot so grbi in nacionalni motivi.
Zaradi rasti parlamentarnih nalog in števila zaposlenih je bila stavba večkrat razširjena. Leta 1978 so dodali stranska krila z delovnimi prostori za poslance, leta 2004 pa je bil zgrajen še Pikkuparlamentti (Mali parlament), sodobna stavba na sosednji parceli, ki gosti dodatne pisarne in prostore za javnost.
Med letoma 2015 in 2017 je bila stavba temeljito obnovljena. Obnova je vključevala posodobitev tehničnih sistemov, izboljšanje energetske učinkovitosti in ohranitev zgodovinskih elementov. V tem času so se parlamentarne seje začasno preselile v Pikkuparlamentti.
Eduskuntatalo ni le sedež zakonodajne oblasti, temveč simbol finske neodvisnosti, enakosti in odprte družbe. Njena lokacija, arhitektura in zgodovina odražajo prehod Finske iz avtonomnega vojvodstva v sodobno demokratično državo. V bližini stavbe stojijo tudi kipi pomembnih predsednikov, kot so K.J. Ståhlberg, P.E. Svinhufvud in Kyösti Kallio, kar ustvarja simbolni prostor finske državnosti.
Parlementarna palača Eduskuntatalo je odprta za javnost. Obiskovalci lahko sodelujejo v vodenih ogledih, si ogledajo sejne dvorane in spoznajo delovanje parlamenta. V pritličju se nahaja tudi informacijski center, kjer so na voljo razstave, publikacije in interaktivni prikazi o finski zakonodaji.
Z ogleda okolice knjižnice Oodi sem se vrnil po Betko. Krenila sva proti severu ob obali Töölöjskega zaliva, ki je tu 900 m dolg zalivček, ki ga na vzhodnem bregu premošča železniška proga, ob levem pa je speljana sprehajalna potka. Po petnajstih minutah sva prispela do zimskega botaničnega vrta, ki se nahaja na severnem delu zaliva.
Talvipuutarha, oziroma Zimski vrt v Helsinkih, je očarljiva zelena oaza sredi mestnega vrveža, ki že več kot 130 let navdušuje obiskovalce s svojo spokojnostjo, eksotičnimi rastlinami in zgodovinskim šarmom. Nahaja se ob severnem robu zaliva Töölönlahti, v bližini Olimpijskega stadiona in Finske narodne opere, in je eden najstarejših javnih rastlinjakov v državi.
Zgrajen je bil leta 1893 po zamisli generala in hortikulturnega navdušenca Jacoba Johana af Lindforsa, ki si je želel ustvariti prostor za sprostitev in občudovanje narave tudi v dolgih finskih zimah. Stavba je zasnovana v viktorijanskem slogu z železno konstrukcijo in steklenimi stenami, ki prepuščajo obilico svetlobe. Razdeljena je na tri glavne dvorane: palmarij, kaktusno sobo in sezonsko razstavno območje, kjer uspevajo rastline z vsega sveta.
Izbrane rastline v Talvipuutarha:
Palme (npr. Phoenix canariensis) . Kanarska datljeva palma s svojimi pernatimi listi ustvarja tropsko vzdušje in je ena najvišjih rastlin v vrtu.
Bananovec (Musa spp.) . Čeprav redko obrodi sadeže, bananovec s svojimi velikimi listi prinaša eksotiko jugovzhodne Azije.
Kamelije (Camellia japonica) . Te zimzelene grmovnice cvetijo zgodaj spomladi in očarajo z nežnimi cvetovi v odtenkih bele, rožnate in rdeče.
Stare praproti (npr. Dicksonia antarctica) . Drevesaste praproti iz Avstralije, ki dajejo občutek pradavnine in spokojnosti.
Kaktusi in sukulente . V posebni sobi uspevajo različne vrste iz puščav Severne in Južne Amerike, vključno z opuncijami, agavami in alojo.
Orhideje (npr. Phalaenopsis) . V sezonskem razstavnem prostoru pogosto razstavijo orhideje, ki s svojimi eksotičnimi cvetovi navdušujejo obiskovalce.
Posebnost Talvipuutarhe je tudi ribnik s pisanimi krapi, ki plavajo med vodnimi rastlinami, ter sezonske okrasitve. V božičnem času vrt zažari v praznični podobi z božičnimi zvezdami, amaryllisi in tradicionalnimi finskimi škrati (tonttu), medtem ko spomladi prostor preplavijo tulipani in narcise.
Vrt je brezplačno odprt za javnost vse leto in je priljubljena destinacija za družine, fotografe, zaljubljence in vse, ki iščejo trenutek miru. Poleg estetske vrednosti ima Talvipuutarha tudi izobraževalno vlogo, saj obiskovalcem približa botaniko in pomen ohranjanja rastlinske raznolikosti.
Od botaničnega vrta sva se odločila za dolg sprehod do Super Cella, kjer je zaposlena Veronika. Povabljena sva bila na ogled podjetja, kjer naju je Veronika povabila na kosilo v restavracijo Super Cella.
Podjetje Supercell, ustanovljeno leta 2010 s sedežem v Helsinkih na Finskem, je postalo ena ključnih sil v svetovni industriji mobilnega igranja. Znano je po naslovih, kot so Clash of Clans, Clash Royale, Brawl Stars in Boom Beach. Njegov uspeh temelji ne le na ustvarjalnih inovacijah, temveč tudi na edinstveni organizacijski strukturi.
Kar Supercell ločuje od drugih, je njegova filozofija delovanja v obliki majhnih, samostojnih »celic« razvijalcev. Vsaka celica deluje kot mini-zagonsko podjetje z avtonomijo za razvoj in preizkušanje idej brez strogega nadzora. Ta decentraliziran model spodbuja ustvarjalnost in hitro prilagajanje, saj lahko ekipe razvijajo igre, do katerih čutijo strast. Če prototip ne dosega notranjih standardov – četudi je skoraj dokončan – ga brez zadržkov opustijo. Takšen surov, a iskren pristop zagotavlja, da do končnih uporabnikov pridejo le najbolj obetavne igre.
Prelomni hit podjetja, Clash of Clans, izdan leta 2012, je redefiniral mobilne strategijske igre. Z združevanjem gradnje baz, upravljanja virov in spletnih bitk v risani estetiki je hitro osvojil svetovno občinstvo. Njegov model monetizacije – brezplačno igranje z možnostjo nakupov v igri – se je izkazal za izjemno priljubljenega in dobičkonosnega.
Naslednji naslovi so nadaljevali to zapuščino, saj združujejo preprosto igranje z globoko strategijo in družabnim vidikom. Clash Royale je združil elemente strategije v realnem času, zbiranja kart in obrambe stolpov. Brawl Stars pa je prinesel hitro večigralsko akcijo na zaslone na dotik v obliki, ki pritegne širok krog igralcev.
Čeprav je Supercell leta 2016 prevzel kitajski tehnološki velikan Tencent, je podjetje ohranilo neodvisnost in svojo kulturo ustvarjalne svobode. Ostaja vodilni primer, kako je mogoče ostati inovativen in hkrati uspeti na svetovnem trgu. S postavljanjem igralčeve izkušnje v ospredje in s svojo vitko organiziranostjo je Supercell znova definiral, kako se mobilne igre ustvarjajo – in igrajo.
Veronika in Betka sta popoldne odšli na potep po trgovinah, midva s Klemnom pa sva se sedaj že v precej kislemu vremenu odločila za dolg sprehod do katedrale Uspenski.
Katedrala Uspenski v Helsinkih je simbol pravoslavne dediščine na Finskem in največja pravoslavna cerkev v Zahodni in Severni Evropi. S svojo rdeče opečnato fasado, pozlačenimi čebulastimi kupolami in razkošno notranjostjo izžareva mogočno prisotnost na hribu Katajanokka, od koder se odpira razgled na pristanišče in mestno jedro.
Zgrajena je bila med letoma 1862 in 1868 po načrtih ruskega arhitekta Alekseja Gornostajeva, ki pa je umrl pred začetkom gradnje. Delo je nadaljeval arhitekt Ivan Varnek. Katedrala je posvečena Uspenju Presvete Bogorodice (Dormition of the Mother of God), kar se odraža tudi v njenem imenu – »Uspenski« izhaja iz starocerkvenoslovanske besede za zaspanje oziroma smrt Device Marije.
Zanimivo je, da so za gradnjo uporabili približno 700.000 opek, pripeljanih iz porušene trdnjave Bomarsund na Alandih, ki je bila uničena med krimsko vojno. Notranjost katedrale krasi bogato ikonostasno steno, ki jo je naslikal ruski umetnik Pavel Šilcov, in združuje klasične elemente z rusko-bizantinskimi motivi.
Uspenski ni le verski objekt, temveč tudi kulturni spomenik. V času gradnje je bila Finska še del Ruskega imperija kot avtonomno veliko vojvodstvo, zato katedrala simbolizira tudi politično zgodovino in vpliv vzhodnega krščanstva v regiji. Na zadnji strani cerkve je spominska plošča carju Aleksandru II., ki je podpiral gradnjo.
Danes je Uspenski ena najbolj obiskanih znamenitosti v Helsinkih, ki letno privabi več kot pol milijona obiskovalcev. Poleg verskih obredov gosti tudi koncerte in kulturne dogodke. Njena silhueta, ki se dviga nad mestom, ostaja brezčasna priča prepletanja vzhodne duhovnosti in severne arhitekturne elegance.
Četrti dan (29. april, torek)
Devetindvajseti april je Veronikin rojstni dan, zato naju je Veronika skupaj s Klemnom povabila popoldne povabila v Welness Center Supercella, kjer je rezervirala zasebni termin.
Z Betko sva se odločila, da bova dopoldne izkoristila za potep po centru Helsinkov ter si v tržnici Kauppatori privoščila kosilo.
Os stanovja sva krenila preko parka Tähtitorninvuori do Tržnice Kauppatori.
Park Tähtitorninvuori, znan tudi kot Observatorijski hrib (Tähtitorninmäki), je eden najstarejših in najbolj slikovitih mestnih parkov v Helsinkih. Nahaja se v četrti Ullanlinna, tik ob Južnem pristanišču, in ponuja čudovit razgled na morje ter mestno panoramo. A za tem zelenim gričem se skriva bogata zgodovina, ki sega stoletja nazaj.
V preteklosti je bil hrib naravna točka za opazovanje in signalizacijo. Med t. i. Veliko jezo (Isoviha) v 18. stoletju so na njem kurili signalne ognje, kar priča o njegovi strateški vlogi. Leta 1748 so na vrhu zgradili majhno trdnjavo Ulrikasborg, poimenovano po švedski kraljici Ulriki Eleonori. Čeprav je bila trdnjava kasneje porušena, je dala ime okoliški četrti Ullanlinna.
V 1830-ih letih je bil na vrhu hriba zgrajen Helsinški observatorij, zasnovan po načrtih Carla Ludviga Engla. Ta stavba je postala pomembno znanstveno središče in danes deluje kot javni center za astronomijo. Zaradi svetlobnega onesnaženja se tam sicer več ne izvajajo astronomska opazovanja, a observatorij ostaja dragocen kulturni spomenik.
Park, kot ga poznamo danes, je začel nastajati v 1860-ih, ko je švedski krajinski arhitekt Knut Forsberg predlagal ureditev pobočij v obliki amfiteatra. Projekt je bil del javnih del v času lakote in je bil financiran z dobrodelnimi dogodki ter prodajo alkohola. Kasneje je mestni vrtnar Svante Olsson dokončal zasnovo parka po nemškem modelu z vijugastimi potmi, odprtimi travniki in skrbno zasajenimi drevesi.
Danes je Tähtitorninvuori priljubljeno zatočišče za sprehajalce, piknike in razmislek. Na južnem robu parka stoji tudi kip Haaksirikkoiset (Brodolomci) kiparja Roberta Stigella iz leta 1897, ki dodaja umetniški pečat temu zgodovinskemu prostoru.
S parka sva se spustila v pristanišče in si v tržnici privoščila krepko lososovo juho.
Kauppatori, znan tudi kot Tržnica, je živahno srce Helsinkov in eno najbolj prepoznavnih javnih prizorišč v finski prestolnici. Nahaja se ob obali Južnega pristanišča (Eteläsatama), na vzhodnem koncu Esplanadnega parka, kjer se mesto sreča z morjem. Ta slikoviti trg ni le prostor za nakupovanje, temveč tudi stičišče zgodovine, kulture in vsakdanjega življenja.
Kauppatori je nastal v začetku 19. stoletja kot del urbanističnega načrta Johana Albrechta Ehrenströma, ki je preoblikoval Helsinke v novo prestolnico Velikega vojvodstva Finske. Na mestu nekdanjih blatnih pomolov in ribiških pristanišč so z nasutjem ustvarili širok trg, primeren za ladijski promet. Trg je bil tlakovan z granitnimi kockami in obdan s tremi pristaniškimi bazeni, ki še danes služijo kot izhodišče za trajekte do otokov, kot sta Suomenlinna in Korkeasaari.
V središču trga stoji Keisarinnankivi (Cesarjičin kamen), najstarejši javni spomenik v Helsinkih, postavljen leta 1835 v čast cesarici Aleksandri, soprogi Nikolaja I. Na zahodnem robu trga pa se bohoti Havis Amanda, elegantni vodnjak iz leta 1908, ki simbolizira prebujenje Helsinkov kot morskega mesta.
Kauppatori je znan po svojih stojnicah, kjer se prodajajo sveži pridelki, ribe, ročno izdelani spominki in tradicionalne finske dobrote, kot so lososove juhe in cimetovi polžki. Poleti se trg spremeni v živahno kulinarično in turistično središče, pozimi pa ponuja tople napitke v ogrevanih šotorih. Vsako leto v začetku oktobra gosti Silakkamarkkinat – tradicionalni sejem sleda, ki sega v 18. stoletje in je eden najstarejših javnih dogodkov na Finskem.
Ob trgu stojijo pomembne zgradbe, kot so Predsedniška palača, Mestna hiša Helsinkov, Švedsko veleposlaništvo in sedež podjetja Stora Enso, ki ga je zasnoval Alvar Aalto. Vse to daje trgu pridih politične in arhitekturne pomembnosti.
Dobro okrepčana in tudi ogreta sva naredila pred odhodom do Supercella še kratek ovinek do Senaatintorija - ali če poskusim prevesti Senatnemu trgu/Trgu senata.
Trg Senata (Senaatintori) je bil v začetku 19. stoletja zasnovan kot del preobrazbe Helsinkov v prestolnico Velikega vojvodstva Finske in odraža ambicije mladega naroda, ki je iskal svojo identiteto skozi neoklasično veličino.
V središču Trga Senata stoji kip cesarja Aleksandra II., postavljen leta 1894 v čast njegovim reformam, ki so povečale avtonomijo Finske znotraj Ruskega imperija. Kip obkrožajo alegorične figure, ki predstavljajo pravo, kulturo in ljudstvo, in je postal tiho znamenje odpora v času rusifikacije.
Trg obdajajo štiri monumentalne zgradbe, ki jih je zasnoval nemško rojeni arhitekt Carl Ludvig Engel: Helsinška katedrala, Vladna palača, glavna stavba Helsinške univerze in Narodna knjižnica Finske. Skupaj tvorijo harmonično celoto, ki pooseblja ideale politične, verske, znanstvene in kulturne moči. Helsinška katedrala s svojo bleščečo belo fasado in zelenimi kupolami prevladuje v mestni panorami in velja za najbolj fotografirano stavbo na Finskem.
V preteklosti je bil prostor pokopališče in lokacija cerkve Ulrike Eleonore. Po uničujočem požaru leta 1808 je bilo območje očiščeno, da bi naredili prostor za novo mestno središče. Preobrazba je bila del širšega urbanističnega načrta Johana Albrechta Ehrenströma, Engelova arhitektura pa mu je dala izrazit imperialni značaj, podoben Sankt Peterburgu.
Danes Trg Senata ni le zgodovinski mejnik, temveč tudi živahno kulturno prizorišče. Gosti koncerte, umetniške instalacije, božične sejme in celo deskanje na snegu. Vsak dan ob 17:49 se predvaja zvočna instalacija The Sound of the Senate Square, ki odmeva po stavbah in na sodoben način prikliče ritem trga.
Na severni strani trga, pod veličastnim stopniščem Helsinške katedrale, poteka ulica Hallituskatu, ki se razteza od ulice Mariankatu do Unioninkatu. Ta vzhodno-zahodna cesta se dotika nekaterih najikoničnejših znamenitosti glavnega mesta, vključno z impozantnim Trgom Senata.
Ime »Hallituskatu«, ki pomeni »Vladna ulica«, je bilo uradno sprejeto leta 1909, čeprav se je neuradno uporabljalo že od leta 1866. Ime se nanaša na Vladno palačo (Valtioneuvoston linna), ki leži južno od ulice. V času švedske oblasti se je imenovala Skolgatan (»Šolska ulica«), po bližnji trivialni šoli v Helsinkih, pozneje pa Slottsgatan (»Grajska ulica«), ko so za območje načrtovali veličastno cesarsko palačo.
Arhitekturno je Hallituskatu zmes neoklasične elegance in državniške dostojanstvenosti. Na enem koncu stojita Ritarihuone (Hiša plemstva) in sedež Finskega književnega društva, ki zasidrajo ulico v kulturno dediščino. Na drugem koncu Arppeanum in Vladna palača odražata intelektualno in upravno srce mesta.
Na poti do Supercella se nama je še pridružil Klemen. Veronika nas je sprejela in peljala v Welness center. Privoščili smo si nekaj seans savne in notranjega bazena in potem še sončni zahod iz zunanjega bazena z razgledom na Helsinke oz. na okrožje Hietalahti.
Naslednji dan je imela Veronika zelo poln delavnik, zato smo se s Klemnom dogovorili, da gremo na izlet do muzeja na prostem Seurasaari.
Hietalahti je dinamično in zgodovinsko pomembno okrožje v Helsinkih na Finskem, ki se nahaja v najjužnejšem delu soseske Kamppi. Hietalahti se je iz industrijskega vozlišča razvil po pomorski dediščini, živahnem tržnem trgu in kulturnih znamenitostih, v živahno urbano območje, ki tradicijo združuje s sodobnostjo.
Ime Hietalahti v finskem prenaša "Sand Bay", kar odraža njegovo obalno lokacijo. Zgodovinsko gledano je bilo območje dom ladjedelnic in industrijskih objektov, ki so igrale ključno vlogo v pomorskem gospodarstvu Helsinke. Ladjedelnica Hietalahti, ustanovljena v 19. stoletju, je bila eno najpomembnejših rastišč ladjedelništva na Finskem, ki je prispevala k pomorski in komercialni floti države.
Sčasoma, ko se je Helsinki razširila in modernizirana, se je Hietalahti spremenila v okrožje z mešano rabo, ki je vključevala stanovanjske, poslovne in kulturne prostore, hkrati pa ohranila svojo industrijsko dediščino.
Hietalahti je znan po več pomembnih mestih, ki privabljajo tako domačine kot turiste:
- Tržna dvorana Hietalahti - zgodovinski trg v zaprtih prostorih, ki ponuja sveže pridelke, morske sadeže in finske dobrote.
- Hietalahti Flea Market - eden izmed najbolj znanih Helsinkov na bolharskih trgih, kjer lahko obiskovalci najdejo starine, vintage oblačila in edinstvene zbiratelje.
- Ladjedelnica Hietalahti - opomnik na pomorsko preteklost okrožja, ki je zdaj preurejena za sodobno industrijsko uporabo.
- Olo N: O 22 Skulptura - presenetljivo umetniško delo na prostem, ki se nahajajo v bližini pristaniškega porečja, ki so ob rivi dodali kulturni pridih.
- Obmorska promenada - slikovita sprehajalna pot, ki ponuja osupljiv razgled na Baltsko morje in bližnje otoke.
Hietalahti je središče za ustvarjalnost in socialno interakcijo, ki vse leto gosti različne dogodke, trge in razstave. Okrožne kavarne, restavracije in butične trgovine prispevajo k njegovemu živahnemu vzdušju, zaradi česar je priljubljeno mesto tako za prebivalce kot za obiskovalce.
Poleg tega je Hietalahti dom organizacij skupnosti, vključno z mednarodnim biblijskim centrom v Helsinku in templjem Hare Krišna, ki odraža raznolike kulturne vplive območja.
Hietalahti je edinstvena mešanica zgodovine, trgovine in kulture, ki ponuja pogled na Helsinško pomorsko preteklost, hkrati pa sprejema sodobno mestno življenje. Ne glede na to, ali raziskujejo svojo zgodovinsko tržno dvorano, brskajo po zakladih na trgu bolh ali uživajo v obmorskem sprehodu, lahko obiskovalci doživijo čar in energijo tega razvijajočega se okrožja.
Peti dan (30. april, sreda)
Iz okrožja Eire, kjer sva imela stanovanje smo zgodaj dopoldne krenili na enourni sprehod do otočka Seurasaari. Vreme je bilo "tipično aprilsko", dež, veter, sonce...
Na otoku Seurasaari v Helsinkih se nahaja muzej na prostem, ki obiskovalcem ponuja edinstveno priložnost, da stopijo v preteklost in doživijo tradicionalno finsko podeželsko življenje. Ustanovljen je bil leta 1909, njegov namen pa je bil ohraniti zgodovinske lesene stavbe, ki so jih preselili iz različnih delov Finske, s čimer je ohranil bogato kulturno dediščino države.
Ideja za muzej na prostem Seurasaari je bila navdihnjena s skandinavskimi muzeji na prostem, zlasti Skansenom na Švedskem. Finski etnolog Axel Olai Heikel je vodil projekt z željo, da bi ohranil finsko podeželsko arhitekturo in način življenja. Skozi leta se je muzej razširil na več kot 85 stavb, ki predstavljajo različne regije in družbene sloje Finske.
Muzej na prostem Seurasaari vsebuje zbirko kmečkih hiš, graščin, koč in cerkva, ki ponujajo vpogled v kmetijsko in družbeno zgodovino Finske. Nekaj najbolj zanimivih stavb vključuje:
- Kmetija Ivars (Ostrobothnia, 1764) – Velika kmečka hiša z elegantno verando, ki jo je nekoč obiskal car Aleksander I.
- Kmetija Kurssi (Ostrobothnia, 19. stoletje) – Tradicionalna dvonadstropna kmečka hiša, ki prikazuje finsko obrtniško spretnost.
- Cerkev Karuna (1685) – Ena najstarejših lesenih cerkva na Finskem, preseljena z jugozahoda Finske.
- Kmetija najemnikov Niemelä – Skromna kmečka hiša, ki predstavlja življenje finskih kmetov-najemnikov.
Vsaka stavba je pristno opremljena, kar obiskovalcem omogoča, da izkusijo vsakdanje življenje, tradicije in praznovanja iz preteklosti.
Muzej na prostem Seurasaari ni zgolj zbirka starih stavb—je živ muzej, kjer obiskovalci lahko:
- Komunicirajo z vodiči v tradicionalnih kostumih.
- Sodelujejo v ljudskih plesih.
- Opazujejo obrtniške predstavitve.
Muzej vsako leto gosti številne sezonske prireditve, med njimi:
- Poletni kresovi – Priljubljena finska tradicija, kjer prižgejo velik kres v čast poletnemu solsticiju.
- Božična pot – Festival s tradicionalnimi finskimi prazničnimi običaji.
Poleg zgodovinske vrednosti je muzej na prostem Seurasaari miren otoški kraj, kjer najdemo sprehajalne poti, piknik prostore in bogato divje življenje. Otok je dom krotkim vevericam, labodom in drugim avtohtonim vrstam, zaradi česar je priljubljen med ljubitelji narave.
Pozno popoldne, ko smo se vrnili v Helsinke, nas je Veronika povabila še na račun rojstnega dneva v slaščičarno Karlfazer, kjer smo si seveda privoščili torte z znamenito Karlfazerjevo čokolado.
Naslednji dan, prvega maja je bilo v Hesinkih načrtovanje veliko vseljudsko praznovanje in žuranje po parkih Helsinkov. Betka je bila dogovorjena da se sestane z Anno-Maijo, ki je nameravala priti v Helsinke, jaz pa sem imel že zgodaj zjutraj trajekt do Talinna, kjer sem bil dogovojen z Andrejem.
Šesti dan (1. maj, četrtek), izlet v Talinn, Estonija
Sedmi dan (2. maj, petek)
Petkovo jutro je bilo pusto in megleno. Načrt je bil ogled Suomeline, vendar zunaj ni bilo prijetno, saj je bilo hladno z rahlim rosenjem. Kljub temu sva se odločila za izlet. Od stanovanja v Eiri do pristanišča Vironallas svca potrebovala dvajset minut počasne hoje. Za nakup vozovnice je bila dovolj univerzalna aplikacija za javni prevoz. Mini trajek vozi vsake pol ure in potrebuje petnajst minut da pripelje do Suomenline.
Suomenlinna, znana tudi kot Sveaborg, je zgodovinska morska trdnjava, ki se nahaja na skupini otokov ob obali Helsinkov na Finskem. Sredi 18. stoletja s strani Švedske je igrala ključno vlogo v nordijski vojaški zgodovini in je zdaj Unescova svetovna dediščina.
Trdnjava je Švedska prvotno zgradila leta 1748 za obrambo pred rusko širitvijo. Zasnovan s strani Augustin Ehrensvärd, Suomenlinna je sledila načelom utrdb v vabanskem slogu, prilagojena skalnim otokom. Leta 1808 je Švedska med finsko vojno Rusijo predala Suomenlinni, kar je privedlo do morebitne vključitve Finske v rusko cesarstvo.
Med prvo svetovno vojno je Rusija utrdila Suomenlinna kot del svoje baltske obrambe. Potem ko je Finska leta 1917 pridobila neodvisnost, se je trdnjava preimenovala v Suomenlinna, kar pomeni "grad Finske" in postal ključna vojaška baza.
Suomenlinna je edinstvena mešanica vojaške arhitekture in naravnih lepot. Trdnjava je sestavljena iz osmih otokov, od katerih jih pet povezuje z mostovi. Nekatere njegove najbolj znane znamenitosti vključujejo:
Kraljeva vrata - simbolični vhod v trdnjavo.
Bastionske utrdbe - zasnovane tako, da prenesejo mornariške napade.
Podmornica Vesikko - obnovljena finska podmornica iz druge svetovne vojne.
Cerkev Suomenlinna - Prvotno zgrajena kot pravoslavna cerkev, pozneje spreobrnjena v luteransko cerkev.
Danes Suomenlinna ni le zgodovinsko mesto, ampak tudi živa skupnost, kjer je približno 800 prebivalcev.
Suomenlinna je ena izmed najbolj obiskanih znamenitosti na Finskem, ki ponuja muzeje, vodene oglede, obrtne delavnice in slikovite sprehajalne poti. Obiskovalci lahko raziskujejo njeno vojaško zgodovino, kulturno dediščino in osupljive obalne pokrajine. Trdnjava gosti tudi umetniške razstave, koncerte in sezonske prireditve, zaradi česar je živahen del Helsinkove kulturne scene.
Podmornica Vesikko je ena izmed najbolj znanih podmornic finske vojne mornarice, ki je služila med drugo svetovno vojno. Zgrajena je bila leta 1933 v ladjedelnici Crichton-Vulcan v Turkuju in je bila prototip za nemške podmornice razreda Type II. Po vojni je bila upokojena in danes služi kot muzejska podmornica na Suomelinni
Vesikko je bila prvotno zasnovana kot komercialni prototip za finsko mornarico, vendar je bila dejansko del tajnega nemškega programa za razvoj podmornic po Versajski pogodbi, ki je Nemčiji prepovedala gradnjo podmornic.
Finska je podmornico prevzela leta 1936, ko je postala del njene vojne mornarice. Med zimsko vojno (1939–1940) in nadaljevalno vojno (1941–1944) je Vesikko patruljirala v Baltskem morju in potopila sovjetsko trgovsko ladjo Vyborg, kar je bila njena edina potrjena zmaga.
Tehnične značilnosti
- Dolžina**: 40,9 m
- Širina**: 4,1 m
- Izpodriv**: 250 t (na površini), 303 t (pod vodo)
- Hitrost**: 13 vozlov na površini, 8 vozlov pod vodo
- Doseg**: 1500 milj pri 10 vozlih
- Oborožitev**: 3 torpedne cevi, 5 torpedov, 20 mm protiletalski top, 12,7 mm strojnica
Vesikko je bila ena izmed petih finskih podmornic, ki so služile med drugo svetovno vojno. Po koncu vojne je bila Finski prepovedana uporaba podmornic, zato je bila Vesikko umaknjena iz operativne uporabe in shranjena.
Leta 1973 je bila Vesikko obnovljena in odprta kot muzejska podmornica na Suomelinni. Danes je del Vojaškega muzeja Finske in ena izmed najbolj priljubljenih zgodovinskih znamenitosti v državi.
Suomenlinnan kuivatelakan katseluterassi je razgledna terasa, ki se nahaja v Suomenlinni, zgodovinski morski trdnjavi v Helsinkih. Terasa ponuja razgled na suhi dok, ki je eden najstarejših še delujočih suhih dokov na Finskem.
Suomenlinna je Unescova svetovna dediščina, znana po svoji bogati zgodovini in arhitekturi. Razgledna terasa pri suhem doku je priljubljena točka za obiskovalce, saj omogoča vpogled v pomorsko zgodovino in ladjedelniške dejavnosti, ki so bile ključne za razvoj trdnjave.
Sotamuseon Maneesi je zgodovinski razstavni prostor, ki se nahaja v Suomenlinni, Helsinkih. Je del Finskega vojnega muzeja (Sotamuseo) in služi kot poseben prostor za predstavitev finske vojaške zgodovine. Stavba je bila prvotno zgrajena kot rusko skladišče za artilerijo v poznem 19. stoletju, kasneje pa je bila preurejena v muzej, ki obiskovalcem ponuja celovit vpogled v finske vojne in obrambne sile.
Maneesi je bil zgrajen med 1880 in 1881 v času ruske oblasti na Finskem. Sprva je bil namenjen shranjevanju artilerije in vojaške opreme. Skozi leta je stavba doživela več preobrazb, vključno z uporabo kot vojaški vadbeni prostor, kasneje pa kot muzejska razstavna dvorana.
Po osamosvojitvi Finske leta 1917 je Suomenlinna postala strateško vojaško območje finskih obrambnih sil. Maneesi je še naprej služil različnim vojaškim namenom, dokler ni bil leta 1989 uradno preurejen v muzejski prostor. Od takrat je postal nepogrešljiv del Finskega vojnega muzeja, ki obiskovalcem ponuja podroben vpogled v finsko vojaško preteklost.
Sotamuseon Maneesi gosti stalne in začasne razstave, ki pokrivajo finsko vojaško zgodovino od začetka 20. stoletja do danes. Nekatere ključne razstave vključujejo:
Vojne neodvisne Finske: Ta razstava raziskuje finsko udeležbo v štirih glavnih konfliktih-državljanski vojni (1918), zimski vojni (1939–1940), nadaljevalni vojni (1941–1944) in laponski vojni (1944–1945).
Umetnost s fronte: Edinstvena razstava, ki prikazuje umetniška dela vojakov, ustvarjena med vojno, odražajoč njihove izkušnje in čustva.
Življenje vojaka: Razstava ponuja vpogled v vsakdanje življenje finskih vojakov, tako v vojnih kot mirnodobnih razmerah.
Posebne razstave: Muzej pogosto gosti začasne razstave, ki osvetljujejo različne vidike vojaške zgodovine, vključno z orožjem, uniformami in strateškimi operacijami.
Maneesi je arhitekturna znamenitost v Suomenlinni. Zgrajen je iz opeke in kamna, njegova velika dvorana pa je bila prvotno zasnovana za shranjevanje težke artilerije. Skozi leta je bila stavba prenovljena, da bi ustrezala muzejski dejavnosti, pri tem pa je ohranila svojo zgodovinsko celovitost.
Sotamuseon Maneesi je odprt za javnost in ponuja vodene oglede, interaktivne prikaze ter virtualne razstave. Obiskovalci lahko raziskujejo zgodovinske artefakte, se seznanijo s finskimi vojaškimi strategijami in pridobijo globlje razumevanje obrambnih sil države. Muzej se nahaja v Suomenlinni, ki je del Unescove svetovne dediščine, kar ga naredi idealno destinacijo za ljubitelje zgodovine.
Sotamuseon Maneesi je pričevanje finske vojaške dediščine, ki obiskovalcem ponuja bogato in poglobljeno izkušnjo. S svojimi razstavami, zbirkami in zgodovinskim pomenom igra ključno vlogo pri ohranjanju in izobraževanju o finski vojni zgodovini. Ne glede na to, ali vas zanimajo vojaške strategije, zgodovinski artefakti ali osebne zgodbe vojakov, Sotamuseon Maneesi ponuja celovit in privlačen vpogled v finsko preteklost.
Za ogled Suomenline in vseh muzejev sva potrebovala štiri ure. Z ladjico sva se vrnila v Helsinke ter krenila v smeri glavne železniške postaje proti Luomusu - Finskemu naravoslovnemu muzeju.
Glavna železniška postaja v Helsinkih (Helsingin päärautatieasema) je osrednje vozlišče lokalnega in medkrajevnega železniškega prometa na Finskem. Nahaja se na Kaivokatu 1 in je arhitekturna znamenitost, ki jo je zasnoval Eliel Saarinen.
Postaja je bila prvotno odprta leta 1862, vendar je bila sedanja stavba dokončana leta 1919. Njena fasada je izdelana iz finskega granita, posebnost pa sta stolp z uro in kipa Emila Wikströma ob glavnem vhodu.
Postaja je končna točka vseh prog lokalnega železniškega prometa v regiji Helsinki, poleg tega pa se tam nahaja tudi najbolj obremenjena podzemna postaja Rautatientori. Neposredno pred postajo sta dve avtobusni postaji in postajališče tramvaja.
Kaivokatu je kratka, a pomembna ulica v središču Helsinkov na Finskem. Poteka mimo glavne železniške postaje in povezuje Mannerheimintie na zahodu z Mikonkatu na vzhodu, kjer se nadaljuje kot Kaisaniemenkatu.
Ulica je glavno vozlišče javnega prevoza, saj po njej vozijo tramvaji in avtobusi, poleg tega pa se tam nahaja tudi Ateneum, eden najpomembnejših umetnostnih muzejev na Finskem.
Lasipalatsinaukio (Trg Lasipalatsi) je sodoben trg v središču Helsinkov, znan po svoji osupljivi arhitekturi in kulturnem pomenu. Prvotno stara avtobusna postaja je bila preoblikovana v živahen javni prostor s kavarnami, restavracijami in muzejem Amosa Rexa, ki se nahaja pod trgom.
Trg je znan po steklenih kupolah, ki omogočajo, da naravna svetloba pronica v muzej spodaj in ustvarja futuristično pokrajino, podobno luni. Postal je ena najbolj Instagram priljubljenih točk v Helsinkih, ki privablja tako domačine kot turiste.
Urni stolp Lasipalatsi v Helsinkih ni le okrasni element – pravzaprav je prezračevalni jašek in zasilni izhod za podzemni muzej Amos Rex.
Lasipalatsi je zgodovinska funkcionalistična stavba, prvotno zgrajena leta 1936. Prenovljena je bila v okviru projekta Amos Rex, ki je pod trgom Lasipalatsi uvedel sodobne razstavne prostore. Trg ima zdaj steklene kupole, ki omogočajo, da naravna svetloba prodre v muzej spodaj. v Helsinkih ni le okrasni element – pravzaprav je prezračevalni jašek in zasilni izhod za podzemni muzej Amos Rex.
Lasipalatsi je zgodovinska funkcionalistična stavba, prvotno zgrajena leta 1936. Prenovljena je bila v okviru projekta Amos Rex, ki je pod trgom Lasipalatsi uvedel sodobne razstavne prostore. Trg ima zdaj steklene kupole, ki omogočajo, da naravna svetloba prodre v muzej spodaj.
Helsinški bienale je mednarodni dogodek sodobne umetnosti, ki v naravo helsinškega arhipelaga prinaša izjemno umetnost. Naslednji bienale bo potekal od 8. junija do 21. septembra 2025 na treh prizoriščih: na otoku Vallisaari, v parku Esplanade in v umetnostnem muzeju HAM Helsinki.
Izdaja leta 2025 z naslovom »Zavetje« raziskuje krhek odnos med človeštvom in naravnim svetom. Presega človekoljubne perspektive in poudarja živali, rastline, glive, žuželke in minerale3. Na bienalu bo predstavljenih 37 umetnikov ali kolektivov iz Finske in vsega sveta, približno polovica del pa bo novih del, narejenih po naročilu za posamezna prizorišča.
Baana je pešpot in kolesarska pot, ki je nastala kot del projekta urbane prenove. Prej je bila železnica, natančneje pristaniška železnica v Helsinkih, a se je preoblikovala v 1,3 kilometra dolgo pot, ki se začne pri Kiasmi. Pot je pogosto uporabljena, saj jo letno prevozi približno 700.000 kolesarjev.
Baana je bila uradno odprta na dan Helsinkov, 12. junija 2012, potem ko je natečaj za poimenovanje privedel do njenega finskega slengovskega imena, ki pomeni "(železniška) pot". Pot ponuja športne objekte, vključno s površinami za rolkanje in namizni tenis, in je povezana s Kaisantunneli, kolesarskim in pešpotnim predorom pod glavno postajo v Helsinkih.
Luomus – Finski naravoslovni muzej je eden najpomembnejših znanstvenih in izobraževalnih centrov na Finskem. Ustanovljen je bil leta 1913 in deluje pod okriljem Univerze v Helsinkih. Muzej se osredotoča na ohranjanje naravoslovnih zbirk, raziskave in izobraževanje.
Luomus je bil ustanovljen z namenom zbiranja, ohranjanja in preučevanja naravnih virov ter izobraževanja javnosti o pomenu biotske raznovrstnosti. Njegove zbirke vključujejo milijone primerkov iz različnih področij naravoslovja, kot so geologija, paleontologija, zoologija in botanika.
Muzej ponuja več stalnih razstav, ki obiskovalcem omogočajo vpogled v razvoj življenja na Zemlji, geološko zgodovino Finske, arktične ekosisteme in raznolikost živalskega sveta. Poleg tega upravlja dva botanična vrtova – Kaisaniemi in Kumpula, kjer so predstavljene različne rastlinske vrste iz celega sveta.
Luomus se nahaja v Helsinkih, njegova glavna stavba pa se razprostira na več tisoč kvadratnih metrih, kjer so razstavljene naravoslovne zbirke in raziskovalni laboratoriji.
Muzej igra ključno vlogo pri znanstvenih raziskavah, ohranjanju naravnih virov in izobraževanju javnosti. Njegove zbirke so med 50 najpomembnejšimi naravoslovnimi zbirkami na svetu.
Po podrobnem ogledu Luomusa sva še naredila nakupovalni ovinek in ogled Moderne galerije in Helsinške katedrale. Ponovno sva si zaželela krepke lososove juhe iz tržnice ter krenila do Veronike in Klemna kjer sva se poslovila, saj sva imela naslednji dan zgodnji let proti Ljubljani.
Osmi dan (3. maj, sobota)
Let v Ljubljano sva imela že ob sedmih zjutraj, zato sva se iz Eireja do glavne železniške postaje odpravila ob pol petih zjutraj. Napotila sva se na prvi jutranji vlak in prispela na letališče ob šestih zjutraj. Pričakovala sva prazno letališče, vendar je bila sumljiva gneča pred panoji z napovedmi letov. Pogledava na pano in ugotoviva, da je najin let odpovedan. Preden sva dojela za kaj gre, sem prejel še SMS sporočilo od FinnAira o odpovedi leta in da imava naslednji let šele v ponedeljek ob deveti uri zvečer.
Oba sva imela v ponedeljek delovne obveznosti, še vračala sva se end dan prej ker sva nameravala imeti nedeljo priprave na delo v ponedeljek.
Osebje FinnAira je bilo kljub stavki zelo prijazno in profesionalno. Uslužbenka je pregledala možnosti za naslednji let in vprašala če imava samo ročno prtljago. Prikimala sva... dejala je lahko letiva preko Frankfurta, vendar morava pohiteti, ker je že vkrcanje. Prikimala sva in uslužbenka nama je hitro natisnila vozovnici in pospremila na hitri varnostni pregled. Uspelo nama je.
V Frankfurtu sva imela dve uri časa, da prestopiva na terminal odkoder je letelo letalo v Ljubljano. Temeljiti varnostni pregledi in kljub dvem uram sva komajda ujela letalo domov.
| 
virtualna ekskurzija 360°
Eiranranta