Škabrijel – razširjena, dopolnjena in slogovno preoblikovana različica
Škabrijel (italijansko Monte San Gabriele) je v zgodovino vstopil kot eden najbolj krvavih vrhov celotne prve svetovne vojne. Med vojaki obeh strani se je uveljavil srhljiv vzdevek »hrib smrti«, ki ni pretiravanje: na njegovih pobočjih je življenje izgubilo približno 25.000 italijanskih in 15.000 avstro-ogrskih vojakov, med slednjimi ogromno Slovencev. Po podatkih avstrijskih vojnih arhivov je bila bitka za Škabrijel najbolj srdita in najintenzivnejša bitka v celotni zgodovini avstro-ogrskega cesarstva, kar presega okvire same soške fronte.
Strateški pomen vrha
Škabrijel je bil ključna točka goriškega mostišča. Kdor je nadzoroval ta vrh, je nadzoroval:
• dostop do Gorice,
• prehode proti Trnovskemu gozdu,
• komunikacijske poti proti Soči in Vipavski dolini,
• opazovalne točke z izjemnim pregledom nad celotnim bojiščem.
Zato je postal eden najbolj obleganih vrhov na celotni fronti.
Sestava sil in potek bojev
Na italijanski strani je napad vodila 3. armada pod poveljstvom generala Luca Montuorija, z enotami iz Palerma, Neaplja in Benečije, okrepljenimi s specializiranimi jurišnimi oddelki (Arditi). Branilci so bili pretežno Slovenci: trije slovenski gorski polki ter znameniti 87. celjski pehotni polk, ki je veljal za enega najizkušenejših v monarhiji.
Topniški pekel brez primere
Intenzivnost italijanskega bombardiranja je bila nepredstavljiva. V samo treh dneh je italijanska vojska pod poveljstvom generala Luigija Capella na območje, veliko komaj tri kvadratne kilometre, izstrelila:• 45.000 težkih granat kalibra 300–400 mm,
• iz 700 topov in 100 minometov,
• ob podpori plinskega orožja in jurišnih enot.
To je bilo eno najmočnejših topniških obstreljevanj v celotni vojni, primerljivo z najhujšimi bitkami na zahodni fronti.
Pokrajina, spremenjena v lunino površje
Nenehno obstreljevanje je vrh spremenilo v popolnoma razrit skalnat labirint. Nastali so kraterji:
• do 3 metre globoki,
• do 10 metrov široki,
• prepleteni z ruševinami, trupli, razbitinami orožja in opreme.
V takšnih razmerah je bilo gibanje skoraj nemogoče, zato so branilci preživeli dneve in tedne v globokih kavernah, izkopanih v trdo apnenčasto podlago.
Junaški odpor slovenskih branilcev
Kljub neprestanemu ognju, pomanjkanju vode, kisika in počitka so slovenski branilci zadržali vse italijanske pehotne napade. Njihov odpor je postal legendarna epizoda soške fronte. Avstro-ogrski poveljnik Svetozar Borojević je zapisal, da so se vojaki na Škabrijelu borili »kot levi v peklu«.
Italijani so vrh sicer večkrat delno zavzeli, a ga nikoli niso uspeli dokončno obdržati. Škabrijel je ostal v avstro-ogrskih rokah vse do preboja pri Kobaridu oktobra 1917, ko se je fronta sesula in umaknila daleč proti zahodu.
Škabrijel danes – prostor spomina in opozorila
Danes je vrh Škabrijela:
• del Poti miru,
• prostor z ohranjenimi kavernami, jarki in opazovalnicami,
• območje, kjer so še vedno vidne deaktivirane granate, ostanki orožja in razbitega kamenja,
• naravni spomenik, ki obiskovalca pretresljivo sooči z razsežnostjo trpljenja iz leta 1917.
Pogled z vrha razkriva celotno bojišče – od Gorice do Svete Gore in Sabotina – in obiskovalcu omogoča, da si predstavlja, kako siloviti in brezupni so bili boji, ki so tu potekali več kot stoletje nazaj.
Škabrijel ostaja eden najmočnejših simbolov človeške vzdržljivosti, vojaške tragedije in nesmiselnosti vojne na Slovenskem.