Mengore (453 m), hribovito območje zahodno od naselja Most na Soči, je imelo v času prve svetovne vojne izjemen strateški pomen. Predstavljalo je jedro avstro-ogrske obrambne linije in ključno točko nadzorovanja tolminskega prehoda čez reko Sočo, enega od dveh mostišč, ki sta Avstro-Ogrski omogočala trdovratno obrambo na severnem delu soške fronte.
Celotno območje Mengor je bilo prepredeno z obrambnimi jarki, povezovalnimi rovi, kavernami, opazovalnicami in topovskimi položaji, izklesanimi v živo skalo. Obrambna črta je bila zasnovana tako, da je omogočala večplastno obrambo, hitro premikanje enot in učinkovito topniško podporo. Zaradi naravne konfiguracije terena je bila to ena najmočnejših točk avstro-ogrske obrambne mreže v Zgornjem Posočju.
Od 23. maja 1915 do 13. septembra 1917 je bilo območje neprestano izpostavljeno italijanskim napadom in topniškemu obstreljevanju. V vseh enajstih italijanskih ofenzivah so Mengore igrale vlogo trdnjave, ki je kljubovala pritisku in preprečevala italijanski prodor proti Mostu na Soči in naprej v notranjost monarhije. Zaradi izjemne preglednosti nad dolino Soče in nadzora nad komunikacijami je italijanska vojska območje poskušala zavzeti večkrat, vendar brez odločilnega uspeha.
Prelomni trenutek je prišel z dvanajsto soško ofenzivo oktobra 1917, znano kot preboj pri Kobaridu. Združene avstro-ogrske in nemške enote so prav na območju Mengor imele eno ključnih izhodišč za prodor skozi italijanske položaje. Z uspešnim manevrom, ki je združeval presenetljiv napad, uporabo plina in hitro napredovanje po gorskih grebenih, so sile centralnih sil prebile italijansko fronto in italijansko armado potisnile kar 90 kilometrov zahodno, vse do reke Piave.
Danes je območje Mengor urejeno kot del Poti miru, kjer obnovljeni jarki, kaverne in razgledne točke obiskovalcem omogočajo, da si predstavljajo obseg in intenzivnost bojev, ki so tu potekali pred več kot stoletjem.