Veržej leži na južnem robu Murskega polja, na desnem bregu reke Mure, v prehodnem prostoru med ravnino in rahlo dvignjenimi terasami proti Ljutomeru. Občina Veržej, ki jo poleg osrednjega naselja sestavljata še Banovci in Bunčani, meri le okoli 12 km², kar jo uvršča med najmanjše slovenske občine. Kljub majhnosti je območje zgodovinsko izjemno pomembno.
Mura je bila stoletja mejna reka med Avstrijo in Ogrsko, zato je imel Veržej izrazit obmejni značaj. Leta 1342 je pridobil trške pravice, kar kaže na zgodnji gospodarski pomen kraja. Med letoma 1555 in 1605 je bil Veržej sedež uskoškega vojvodstva – posebne vojaške upravne enote, ki je nadzirala obrambo meje pred turškimi vpadi. Uskoki, ki so bili naseljeni v širšem prostoru med Ljutomerom, Veržejem in Radgono, so bili znani kot izurjeni jezdeci. Prav iz tega obdobja izhaja dolgotrajna tradicija konjeništva, ki je v Veržeju in okolici živa še danes.
V 19. stoletju je Veržej postal pomembno prometno vozlišče zaradi bližine železniške proge med Pragerskim in Hodošem, kar je pospešilo razvoj trgovine in obrtništva. Danes je kraj znan po kulturnih prireditvah, konjeniških dogodkih ter po naravni in tehnični dediščini ob Muri.
Plavajoči mlini na Muri – širši kontekst
Plavajoči mlini so bili stoletja značilni za reke Panonske nižine, zlasti za Muro, Dravo in Donavo. Na Muri so se pojavili že v srednjem veku, njihov razcvet pa je bil v 18. in 19. stoletju.
Koliko mlinov je bilo?
-
Na slovenskem delu Mure je bilo v 19. stoletju več kot 40 plavajočih mlinov.
-
Največ jih je delovalo med Radenci – Veržej – Ižakovci – Melinci – Petanjci – Razkrižje.
-
V nekaterih odsekih reke je stal mlin skoraj na vsakih nekaj sto metrov.
-
Mlinarstvo je bilo pomemben vir dohodka, saj so mlinarji mleli žito za celotno Prlekijo in Prekmurje.
Plavajoči mlini so bili sestavljeni iz dveh čolnov:
-
mlinske hiše, kjer je bil mlinski kamen,
-
čolna s pogonskim kolesom, ki ga je poganjal rečni tok.
Zaradi regulacije Mure, sprememb v vodnem režimu, prehoda na električne mline in gospodarskih sprememb so mlini po letu 1950 začeli hitro izginjati. Do konca 20. stoletja je ostalo le še nekaj primerkov, ki so bili ohranjeni kot tehnična dediščina.
Babičev mlin – zgodovina, pomen in današnje stanje
Babičev mlin pri Veržeju je eden zadnjih ohranjenih plavajočih mlinov na Muri in eden redkih v Evropi, ki je še do nedavnega deloval po tradicionalnem principu. Mlin stoji na mestu, kjer je bil mlin že v 19. stoletju; današnja rekonstrukcija temelji na izvirni tehniki in lokalni mlinarski tradiciji.
Dolga leta je bil mlin:
-
turistična znamenitost Veržeja,
-
učni primer tehnične dediščine,
-
simbol življenja ob Muri,
-
kraj, kjer so obiskovalci lahko videli delovanje vodnega kolesa, mlinskih kamnov in tradicionalne obrtne tehnike.
Stanje poleti 2026
Poleti 2026 mlin žal ne deluje več. Razlogi:
-
spremenjen vodni režim Mure (nižji pretoki, hitrejše nihanje vodostaja),
-
tehnične težave pri vzdrževanju pogonskega kolesa,
-
stroški obnove, ki presegajo zmožnosti zasebnega upravljavca,
-
strožji varnostni in okoljski predpisi.
Kljub temu je mlin ohranjen kot kulturni spomenik in še vedno odprt za oglede. Predstavlja enega najpomembnejših elementov tehnične dediščine reke Mure in je ključen za razumevanje nekdanjega življenja ob reki, ki je stoletja poganjala lokalno gospodarstvo.