Bohinjski ledenik je segal v zadnji ledeni dobi čez Vrata in po Deželi do vrat Radovljice. Ta (veliki) ledenik je imel v vmesnih toplejših obdobjih ledene dobe svoja krizna obdobja. Nekdanji Triglavski ledenik ni bil naslednik tega nekdanjega velikega ledenika. Triglavski ledenik (staro ljudsko ime Zeleni sneg, po modrikasto-zeleni barvi leda) je bil največji ledenik v Sloveniji. Nekdanji ostanki Triglavskega ledenika so ležali na severovzhodni strani pod vrhom Triglava na ledeniški polici Kredarice, vendar jih danes ni več.
V 16. stoletju je bil obseg Triglavskega ledenika manjši kot leta 1957, kar se lahko sklepa na podlagi razmer v Visokih Turah, kjer so v 16. stoletju ob robu ledenikov v rudniških rovih kopali zlato in srebro, nato pa so rudnike ponovno prekrili ledniki. V Sloveniji je začel Inštitut za geografijo SAZU sistematično zasledovanje stanja ledenikov leta 1946.
Zaradi nadmorske višine je prišel v poštev za opazovanje ločnice večnega snega samo Triglav in Triglavski ledenik. Ločnica večnega snega ni stalna, ampak se spreminja po časovnih obdobjih. Leta 1955 so merilci pod morenskim drobirjem naleteli na mrtvi led in dognali, da je bil tak obseg ledenika pred dobrimi osemdesetimi leti (Gams). Obseg ledenika je v letih 1946–52 nihal med 13 in 16 ha.
Ugotovljeno je bilo, da sprejemajo ledeniki največ do 80 % toplote, potrebne za talitev, z insolacijo. Ledeniki nazadujejo predvsem v letih z jasnimi, sončnimi in toplimi poletji, napredujejo pa v letih z oblačnim, vlažnim in hladnim poletjem. Rast ali upad debeline ledenika je bila odvisna od razmerja med zapadlim in stopljenim ledom. Triglavu je bila prisojena ločnica večnega snega v nadmorski višini 2700 m.
V hladnejšem razdobju, imenovanem mala ledena doba (sredina 19. stoletja), je bil ledenik obsežen okrog 40 ha. Še ob koncu 19. stoletja je bil Triglavski ledenik pravi, dinamičen ledenik z zadostno debelino ledu, notranjim tečenjem in izrazitimi ledeniškimi razpokami. Večji učinek na njegovo zmanjševanje v zadnjih desetletjih pa je imelo zmanjšanje oktobrskih padavin, ki so prej štele za redilno dobo. Povečane poletne padavine v obliki dežja, višje temperature v talilni dobi in več ur sončnega obsevanja so bili usodni za intenzivno krčenje po letu 1983 in razpad na ločena dela po letu 1991.
Glaciološko gledano je Triglavski ledenik status pravega ledenika dokončno izgubil ob koncu 20. stoletja (po letu 1999). Zaradi kritičnega usihanja mase, prenehanja plastičnega tečenja in izginotja ledeniških razpok se je spremenil v glacioid (nepravi ledenik) oziroma mirujoče ledišče brez lastne dinamike. V zadnjih letih so zaporedna rekordno vroča poletja in suhe zime stopili še zadnje zaplate mrtvega ledu, tako da je njegova površina dosegla 0 ha. Z njegovim popolnim izginotjem in z usihanjem ledenika pod Skuto Slovenci danes nimamo več nobenega ledenika.