Geografski oris in krajinski park
Logarska dolina je z Robanovim kotom in Matkovim kotom ena od treh dolin na območju Solčavskega. Je alpska ledeniška dolina, ki leži v Kamniško-Savinjskih Alpah oz. Zgornji Savinjski dolini in je poimensko deljena na spodnji del Log (mokri, ilovnati travnati svet), srednji del Plest (večidel gozdnati svet) ter zgornji del Logarski Kot (gozdnati in gruščnati svet).
Posamezne domačije v dolini štejejo skupaj 35 prebivalcev. Dolina je bila leta 1987 zavarovana kot krajinski park, ki se razteza na 24 km².
Logarsko dolino obkrožajo mogočni vrhovi Strelovec (1763 m), Krofička (2083 m), Ojstrica (2350 m), Lučka baba (2244 m), Planjava (2394 m), Brana (2252 m), Turska gora (2251 m) ter Mrzla gora (2203 m). Zaključuje se v zatrepu pod krnico Okrešelj, kjer v višini 1280 m izvira najdaljša povsem slovenska reka Savinja (3 °C), ter v več slapovih, med katerimi spodnji slap Rinka pade v plitev tolmun in nadaljuje pot po hudourniški strugi skozi dolino.
Učna pot in rekreacija
Po dolini je speljana približno 8 km dolga naravoslovno-etnografska učna pešpot, ki obiskovalca vodi mimo ključnih posebnosti: izvira potoka Črna, lesene riže, bulastega jesena, oglarske bajte ter naprej vse do slapa Rinka v Logarskem Kotu. V zimskem času so po dolinskem dnu urejene tekaške proge za tek na smučeh v dolžini približno 15 km.
Geološki in ledeniški nastanek
Logarska dolina je tektonskega nastanka, izoblikovana vzdolž tektonskih razpok v matični kamnini triasnih apnencev. Zadnji odločilni oblikovalec doline je bil ledenik. Iz obdobja poledenitve izvirajo najizrazitejše sledi iz pleistocena: led, ki se je s krnic pomikal navzdol, je dolino postopno zapolnjeval, brusil kamnito podlago ter odnašal material s pobočij, s čimer se je dolina razširila v značilno črko U.
Kot trajno pričo delovanja ledenika najdemo po dolini balvane – orjaške skale ledeniškega nanosa, ki so dobro vidne zlasti na levi strani ceste pred vstopom v dolino. Morensko gradivo različnih zrnavosti se vleče od domačije Logar proti Jezeri; najdemo ga celo 200 m nad dolinskim dnom, kar priča o višini ledu ob sotočju z ledenikom iz Matkovega kota, preden ju je zajezila ozka soteska Socka pri Solčavi. Za umikajočim se ledenikom in čelno moreno je v spodnjem delu nastalo jezero, kjer se je odložila jezerska glina, na kateri se danes razprostira ravni travnati svet Loga.
Viri:
Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6.
Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago: Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka. Pomurska založba, Murska Sobota, 1997.
Slovenija: Turistični vodnik (1997).
Ficko, Peter (1993). Kamniške in Savinjske Alpe, 4. izdaja. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije. ISBN 961-6156-23-3.
Mencinger, Borut (2004). Naravni parki Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba d.d. ISBN 86-11-16747-3.
Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1991.
Sodja-Kladnik, M.; Lipnik, L. (1995). Pot po Logarski dolini.
Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Mozirje, 1987.