| Glavni izvirski krak | Mala Ljubljanica (Močilnik) |
| Morfologija izvira | Zatrepna dolina pod Hudičevimi skalami |
| Višina pečine (Hudičeve skale) | Do 40 m |
| Glavna vrelca | Veliki in Mali Močilnik |
| Kraško zaledje | Planinsko polje (Unica), Logaška planota, Hrušica |
| Zračna razdalja (ponor Unice - Močilnik) | Približno 9,5 km |
| Višinska razlika (ponor - izvir) | ~ 142 m |
| Združitev z Veliko Ljubljanico | Po ~ 1 km toka pri Vrhniki |
Ljubljanica je eden najbolj fascinantnih hidroloških sistemov v Evropi. Čeprav se njena uradna površinska pot pod tem imenom začne šele pri Vrhniki in meri približno 41 kilometrov do izliva v Savo pri Podgradu, je Ljubljanica v resnici zaključni površinski del mogočnega, več kot 100 kilometrov dolgega porečja, ki se prepleta skozi zakraselo podzemlje Notranjske in osrednje Slovenije.
Zaradi svoje kraške narave je Ljubljanica v ljudskem izročilu in geografiji zaslovela kot »reka sedmerih imen«. Voda, ki privre na plan pri Vrhniki, začne svojo pot kot:
- Trbuhovica (na Prezidskem polju na Hrvaškem),
- Obrh (na Loškem polju),
- Stržen (na Cerkniškem polju),
- Rak (v slikoviti soteski Rakov Škocjan),
- Pivka (ki teče skozi Postojnsko jamo in ponikne v Pivški jami),
- Unica (ki nastane z združitvijo Pivke in Raka v Planinski jami ter teče po Planinskem polju),
- Ljubljanica, ko po ponovnem poniku na robu Planinskega polja končno privre na dan na obrobju Ljubljanskega barja.
Od Vrhnike naprej se Ljubljanica umiri in v počasnih, lenobnih okljukih prepotuje celotno Ljubljansko barje. Njen padec je na tem delu izjemno majhen (le dober meter na 20 kilometrih zračne razdalje), zaradi česar je bila skozi zgodovino nagnjena k obsežnim poplavam. Po prehodu skozi prestolnico Ljubljano, kjer jo krasijo znameniti Plečnikovi mostovi in zapornice ter Gruberjev prekop, se prebije skozi sotesko med Golovcem in Grajskim gričem ter se pri Podgradu izlije v reko Savo.
Ljubljanica je tudi izjemna arheološka zakladnica. Zaradi mehkega, z muljem bogatega dna z malo kisika so se v njeni strugi ohranili tisočletni predmeti – od prazgodovinskih ostankov koliščarjev (med njimi znamenito leseno kolo z osjo z Barja), rimskega orožja in orodja do srednjeveških mečev.
Močilnik – zibelka Male Ljubljanice
Dolina Močilnik je zatrepna dolina južno od Vrhnike, stisnjena pod visoke, navpične apnenčaste stene, imenovane Hudičeve skale (visoke do 40 metrov). Nastala je z retrogradnim (vzvratnim) raztapljanjem apnenčastega masiva, ki ga je v tisočletjih izdolbla pritekajoča podzemna voda.
V Močilniku privreta na dan dva glavna vrelca:
- Veliki Močilnik: Glavni izvirski vrelec, ki ob visokih vodah bruha iz globokega podzemnega sifona ob vznožju stene.
- Mali Močilnik: Nekoliko nižje ležeč stalni izvir, ki zagotavlja enakomernejši pretok.
Voda prihaja iz globokih sifonov in teče v strugi, imenovani Mala Ljubljanica. Kraj je tesno povezan z mitologijo: po legendi naj bi tod pluli Argonavti z zlatim runom, ko so bežali po Donavi, Savi in Ljubljanici proti morju. Ko so trčili ob neprehodne skale Močilnika, so morali svojo ladjo razstaviti in jo na ramenih prenesti čez Kras do Jadranskega morja.
Drugi izviri Ljubljanice
- Retovje (Velika Ljubljanica): Sosednja zatrepna dolina pri Verdu z globokimi sifonskimi vrelci (Pod skalo, Pod orehom, Malo in Veliko okence). Po približno enem kilometru toka se Velika in Mala Ljubljanica združita v enotno strugo Ljubljanice.
- Bistra: Skupina močnih kraških izvirov ob vznožju Menine pod nekdanjim kartuzijanskim samostanom (danes Tehniški muzej Slovenije), ki napajajo potok Bistra.
- Lintvern pri Verdu: Poseben kraški izvir z značilnostjo bruhalnika (intermitirajočega izvira), ki vodo bruha v presledkih in o katerem je pisal že Janez Vajkard Valvasor.
Prerez podzemnega toka med Planinskim poljem in izviri pri Vrhniki