Željnske jame so eden najzanimivejših kraških pojavov Kočevskega, skrit vodoraven jamski sistem, ki se v dolžini približno 1600 metrov razteza pod pobočji Kočevskega Roga. Skozi rove teče Rudniški potok, ki se podzemno pretaka proti Podturnu, kjer ponovno privre na dan v potoku Radeščica, pritoku reke Krke.
Jame ležijo presenetljivo plitko pod površjem – stropovi so debeli le dva do pet metrov. Prav ta tankost kamnitega pokrova je skozi stoletja povzročila številne udore, ki so nekdaj enoten jamski sistem razdelili v tri ločene skupine rovov. Rovi so pretežno erozijskega značaja, oblikovani z močjo tekoče vode, ki je brusila apnenec, širila prehode in ustvarjala dvorane.
Posebnost Željnskih jam, ki jih pozna vsak, ki je kdaj pozimi zašel v ta del Kočevskega, so ledeni kapniki. V mrzlih zimah se v vhodnih delih jam oblikujejo mogočne ledene sveče, ledeni stebri in prosojne zavese, ki spremenijo jamski prostor v krhko ledeno dvorano. Ti kapniki nastanejo iz počasnega kapljanja vode in so eden najlepših, a tudi najminljivejših pojavov Željnskih jam.
Najbolj znana in najlažje dostopna med jamami je Ciganska jama. V njenem vhodnem delu se je tanek strop večkrat udrl, zato je nastalo več naravnih oken, ki dajejo jami poseben značaj. Ime je dobila po Romih, ki so jamo uporabljali kot zavetje. Jame so pomembno arheološko najdišče; pred skoraj 20.000 leti si je ledenodobni človek v njih uredil lovsko postojanko, o čemer pričajo najdbe oglja, kosti in kamnitega orodja.
Nekoč je bil celoten sistem Željnskih jam prehoden, danes pa je prehod onemogočen. Rudniški potok je v jame naplavil velike količine premogovega prahu, ki se je spremenil v gosto blato. Ta onesnaženost je močno poškodovala jamski ekosistem, zaradi česar je izginila tudi človeška ribica, ki jo danes iz podzemlja naplavijo le še visoke vode.
Kljub temu pa Željnske jame ostajajo izjemno pomemben del slovenske naravne dediščine, razglašene za naravni spomenik lokalnega pomena. Dokumentiranje jam se je začelo že leta 2000, kasnejše zimske vrnitve pa so razkrile še njihov ledeni, pravljični obraz, ki sem ga dokumentiral ob pomoči hčere Neže, ki je z drobno svetlobo sveč ustvarjala nepozaben ambient.