Železna jama leži na osamelem krasu skrajnega zahodnega območja Posavskega hribovja, v gozdnatem svetu nad Gorjušo pri Domžalah. Čeprav je danes urejena za turistične oglede in obiskovalce sprejema z redno vodniško službo, je njena zgodba veliko starejša od človekove prisotnosti. Tako kot vse kraške jame je tudi Železno jamo izoblikovala voda. Deževnica, obogatena z ogljikovim dioksidom, je skozi tisočletja pronicala skozi razpoke v apnencu, raztapljala kamnino in počasi širila podzemne prostore.
Temperatura v jami se skozi leto spreminja, vendar z zamikom, značilnim za masivno kamnino. Poleti je v jami hladneje kot pozimi, saj se skala ogreje šele po dolgotrajnem poletnem segrevanju, toploto pa oddaja šele v hladnejšem delu leta. Izvor imena »Železna jama« ni povsem jasen. Ena od razlag je povezana z nekdanjim pridobivanjem železove rude v okolici, kar potrjuje ostanek talilne peči z železovo žlindro v bližini.
Prvotno vhodno brezno se odpira na vzhodnem pobočju vrtače. Današnji umetni vhodni rov, ki ga uporabljajo obiskovalci, je bil izkopan v letih 1962 in 1963, ko so jamo urejali za turistične oglede. Na zahodni strani, kjer se jama najbolj približa površju, so izdelali osem metrov dolg umetni vhod, medtem ko je prvotni vertikalni kamin ostal nespremenjen. Vzhodna stena, na kateri so vidni nivoji nekdanjega podzemeljskega potoka, je ohranila svoje prvotne značilnosti.
Železna jama ima tri dvorane, ki so med seboj povezane z rovom in mostovi. Posebnost jame so krivi kapniki, ki jih je med nastajanjem usmerjal veter – redka in zanimiva oblika speleotemov. Prva dvorana se navzdol zožuje in pod betonsko potjo preide v galerijo, ki je pri dnu široka komaj meter. Zaradi bogate sige in stalagmitov bi jo lahko imenovali tudi Zakapana dvorana; pod stropom stoji več kot meter visok stalagmit, ki kot tihi stražar spremlja obiskovalce.
Na zahodni steni je agresivna kapnica izdolbla majhne jamice in škrapljam podobne izjede. Ker voda ploskovno pronica skozi navpično steno, nastajajo t. i. sigovi izrastki – drobne tvorbe, podobne ježevim bodicam. V stenah obeh dvoran je več strmih razpok, kjer so se zaradi notranjih pritiskov odlomili in posedli skalni bloki, kar daje jami dodatno geološko dinamiko.
Železna jama pa zame ni le geološki objekt. Bila je moja prva prava kraška jama s kapniki, ki sem jo kot osnovnošolec obiskal pred približno petdesetimi leti. Takrat se mi je zdela ogromna, mogočna in skrivnostna – prostor, ki presega vsakdanji svet in odpira vrata v podzemno domišljijo. Ta prvi stik s kraškim podzemljem je bil zame prelomnica, ki je kasneje oblikovala moje zanimanje za jame, kraški svet in dokumentiranje naravne dediščine.
K Železni jami sem se vračal tudi kot dokumentarist. Prvič sem jo dokumentiral leta 1998, ko sem začel sistematično beležiti slovenske jame in kraške pojave. Nazadnje pa v letih 2007/2008, ko sem posodobil vizualizacijo in ponovno osvetlil njene dvorane, tokrat z izkušnjami in tehniko, ki ju prinese čas. Železna jama je tako postala del mojega osebnega in profesionalnega zemljevida.