Železna jama
Železna jama leži na osamelem krasu skrajnega zahodnega območja Posavskega hribovja, v gozdnatem svetu nad Gorjušo pri Domžalah. Čeprav je danes urejena za turistične oglede in obiskovalce sprejema z redno vodniško službo, je njena zgodba veliko starejša od človekove prisotnosti. Tako kot vse kraške jame je tudi Železno jamo izoblikovala voda. Deževnica, obogatena z ogljikovim dioksidom, je skozi tisočletja pronicala skozi razpoke v apnencu, raztapljala kamnino in počasi širila podzemne prostore. Starosti jame ne moremo natančno določiti, a njena notranjost nosi jasne sledi milijonov let naravnega delovanja.
Temperatura v jami se skozi leto spreminja, vendar z zamikom, značilnim za masivno kamnino. Poleti je v jami hladneje kot pozimi, saj se skala ogreje šele po dolgotrajnem poletnem segrevanju, toploto pa oddaja šele v hladnejšem delu leta. Izvor imena »Železna jama« ni povsem jasen. Ena od razlag je povezana z nekdanjim pridobivanjem železove rude v okolici, kar potrjuje ostanek talilne peči z železovo žlindro v bližini.
Prvotno vhodno brezno se odpira na vzhodnem pobočju vrtače. Današnji umetni vhodni rov, ki ga uporabljajo obiskovalci, je bil izkopan v letih 1962 in 1963, ko so jamo urejali za turistične oglede. Na zahodni strani, kjer se jama najbolj približa površju, so izdelali osem metrov dolg umetni vhod, medtem ko je prvotni vertikalni kamin ostal nespremenjen. Vzhodna stena, na kateri so vidni nivoji nekdanjega podzemeljskega potoka, je ohranila svoje prvotne značilnosti. Ob prelomu se nizajo korozijske kotlice in kamini, na zahodni steni pa so morali zaradi varnosti odstraniti nekaj razpokanih skal.
Železna jama ima tri dvorane, ki so med seboj povezane z rovom in mostovi, ki danes tvorijo del turistične poti. V notranjosti se nahajajo številni žlebiči, nastali zaradi delovanja kapnice. Posebnost jame so krivi kapniki, ki jih je med nastajanjem usmerjal veter – redka in zanimiva oblika speleotemov. Prva in druga glavna dvorana sta višji, kot sta široki ali dolgi, zato delujeta kot večji brezni. Prva dvorana se navzdol zožuje in pod betonsko potjo preide v galerijo, ki je pri dnu široka komaj meter. Zaradi bogate sige in stalagmitov bi jo lahko imenovali tudi Zakapana dvorana; pod stropom stoji več kot meter visok stalagmit, ki kot tihi stražar spremlja obiskovalce.
Obe dvorani povezuje kratka ožina, na stropu in tleh katere so vidne sledi nekdanjega vodnega toka. Na dnu obeh dvoran voda ponikne zaradi ilovnatega praga. Druga dvorana ima širše, umetno zravnano dno, njen strop pa je gladek in zaobljen, kot bi ga izklesala roka kiparja.
Na zahodni steni je agresivna kapnica izdolbla majhne jamice in škrapljam podobne izjede. Ker voda ploskovno pronica skozi navpično steno, nastajajo t. i. sigovi izrastki – drobne tvorbe, podobne ježevim bodicam. V stenah obeh dvoran je več strmih razpok, kjer so se zaradi notranjih pritiskov odlomili in posedli skalni bloki, kar daje jami dodatno geološko dinamiko.
Celotna Železna jama je zasnovana kot dvojno, z galerijami povezano brezno, ki se je poglabljalo skupaj z zniževanjem erozijske baze v širšem območju gorjuškega krasa. Proti obema breznoma so usmerjeni sedanji in nekdanji vodni tokovi, ki pronikajo skozi strop. Čeprav je jama majhna, so njene drobne oblike izjemno raznolike: vdolbki, fasete, korozijske kotlice, ostanki prečnih prerezov rovov, redkejši stalagmiti in stalaktiti, sigovi izrastki, ponvice, manjše zavese in posebna oblika – »cigara«. Jama je zanimiva tudi zaradi razpok, ki nastajajo zaradi razbremenitve teže ali pritiskov na stene večjih votlin.
Železna jama pa zame ni le geološki objekt. Bila je moja prva prava kraška jama s kapniki, ki sem jo kot osnovnošolec obiskal pred približno petdesetimi leti. Takrat se mi je zdela ogromna, mogočna in skrivnostna – prostor, ki presega vsakdanji svet in odpira vrata v podzemno domišljijo. Spominjam se hladnega zraka, vonja po mokrem apnencu in občutka, da stopam v nekaj starodavnega in nedoumljivega. Ta prvi stik s kraškim podzemljem je bil zame prelomnica, ki je kasneje oblikovala moje zanimanje za jame, kraški svet in dokumentiranje naravne dediščine.
K Železni jami sem se vračal tudi kot dokumentarist. Prvič sem jo dokumentiral leta 1998, ko sem začel sistematično beležiti slovenske jame in kraške pojave. Nazadnje pa v letih 2007/2008, ko sem posodobil vizualizacijo in ponovno osvetlil njene dvorane, tokrat z izkušnjami in tehniko, ki ju prinese čas. Vsaka vrnitev je razkrila nove detajle, nove odtenke svetlobe in nove zgodbe, ki jih jama pripoveduje skozi svojo kamnino.
Železna jama je tako postala del mojega osebnega in profesionalnega zemljevida – jama, ki me je kot otroka očarala in kot odraslega spremljala skozi delo, raziskovanje in dokumentiranje slovenskega krasa. Je prostor, kjer se srečata narava in spomin, znanost in doživetje, ter jama, ki še danes ohranja svojo tiho, a mogočno prisotnost.
virtualna ekskurzija