MojaSlovenija.si

Domov

Virtualna ekskurzijavirtualna ekskurzija 360°

Stari grad Kolovec (Gerlochstein)

English SLOVENIJA GRADOVI

Stari grad Kolovec, znan tudi kot Gerlochstein, je bil verjetno zgrajen že v 12. stoletju in prvič omenjen leta 1282. Njegovo ime izhaja iz nemških korenin Ger- (kopje) in -loch- (gozd), slovensko ime Kolovec pa se pojavi šele leta 1584. Grad je stal na grebenu nad Rovščico pri vasi Rova v občini Domžale, kjer so danes vidne le še skromne razvaline.

V 14. stoletju so grad upravljali vitezi Kolovški, ministeriali andeških in kasneje spanheimskih gospodov. V virih se pojavljajo imena Usuinus, Gerlacus, Bertold in Nicolaus von Gerlochsteine (1315), Tibold in Federicus de Gherlostayn (1321–1328) ter Asquin de Gerlochstain (1335). Po smrti Andreja Kolovškega leta 1444 je rodbina izumrla, grad pa je prešel v roke plemičev Hohenwart, ki so ga prezidali. Sčasoma je grad postal neprimeren za bivanje, saj je bil vlažen in zastarel, zato so ga plemiči v obdobju baroka opustili in raje gradili graščine v dolini.

Kot pri mnogih drugih slovenskih gradovih so tudi kamni iz zidov Kolovca postopoma izginili – domačini so jih v 18. in 19. stoletju uporabljali kot gradbeni material za hiše, gospodarska poslopja in poti v okolici. Tako je grad izgubljal svojo podobo, dokler ni ostalo le nekaj zidov, ki jih je narava prerasla. Dostopne poti, ki so nekoč vodile do gradu, so danes zaraščene z gozdom in grmovjem, kar še dodatno poudarja občutek pozabe in minljivosti.

Ostaline gradu so danes tako močno prekrite z gozdom, da jih ni mogoče razločiti niti iz zraka v neolistenem zimskem gozdu. Raziskovanje ostankov zidov poteka med visokim rastjem, kar daje vtis, da je grad povsem posvojen od narave.

Grad Kolovec pa je dobil posebno mesto tudi v slovenski književnosti. Josip Jurčič in Janko Kersnik sta v romanu Rokovnjači (1881–1884) dogajanje postavila prav v okolico Kolovca. V romanu se grad pojavlja kot kulisa za zgodbo o rokovnjačih, razbojniški družbi, ki je v 18. in 19. stoletju strašila po gozdovih osrednje Slovenije. Avtorja sta grad uporabila kot simbol propadajoče fevdalne moči, ki se prepleta z ljudskimi pripovedmi o razbojnikih.

Posebno dragocena je Valvasorjeva upodobitev gradu Kolovec v Topographia Ducatus Carnioliae modernae iz leta 1679, kjer ga je predstavil kot razvalino. Valvasor je razmišljal tudi o izvoru imena Kolovec, ki ga je povezoval s kolovozom ali kolarjem, izdelovalcem koles. V svojih zapisih je omenil, da je bil grad že v 15. stoletju v razvalinah, a kasneje obnovljen. Ob tem je dodal misel, da je škoda, ker je grad opuščen, saj bi bil zaradi svoje lege dobra trdnjava. Obstaja tudi domneva, da je bil grad zgrajen nad starejšo rimsko utrdbo, saj je njegova lega na strateškem grebenu značilna za rimske obrambne postojanke.

Danes je grad Kolovec vpisan v Register kulturne dediščine Slovenije kot nepremični spomenik lokalnega pomena. Čeprav je ohranjenih le malo zidov, njegova zgodovina, literarne omembe in Valvasorjeva upodobitev pričajo o bogati preteklosti. Obisk ruševin je sprehod v preteklost, kjer se srečujejo zgodovina, legenda in fikcija, zaraščene poti pa dajejo občutek, da je grad postal del narave, ki ga je počasi posvojila. Stari grad Kolovec je tako simbol minljivosti fevdalne moči, ljudskega spomina in kulturne dediščine, ki jo je slovenska književnost in Valvasorjeva podoba dodatno povzdignila v zavest.

Viri in literatura: