MojaSlovenija.si
virtualna ekskurzija 360°Grad Jablje stoji ob vznožju Rašice pri Loki pri Mengšu, na robu Mengeškega polja. Njegova lega je bila strateško izbrana: dviga se na skalni pečini kraškega terena, pod katero leži jama s ponikajočim potokom Šumberk. Ta naravna posebnost je gradu omogočala lastno vodno zajetje, saj je imel vodnjak kar na notranjem dvorišču. Obdan z gozdovi Rašice in odprt proti polju je bil grad hkrati varno zatočišče in razgledna točka, kar je imelo v srednjem veku velik pomen.
Prve omembe gradu segajo v leto 1268, današnjo renesančno podobo pa je dobil okoli leta 1530, ko ga je oblikovala plemiška rodbina Lamberg. Kasneje so ga imeli v lasti Raspi, baroni Mosconi, nato pa od leta 1780 do konca druge svetovne vojne baroni Lichtenbergi. Grad je vojno preživel brez večjih poškodb, a je bil po letu 1945 nacionaliziran, oplenjen in spremenjen v stanovanjski objekt ter poskusni kmetijski center Fakultete za biologijo. Kljub temu so se ohranile dragocene umetnostne značilnosti, med njimi baročne freske slikarja Franca Jelovška, ki krasijo jugozahodni stolp. Po potresu leta 1895 je bil grad prenovljen, zadnja temeljita obnova pa je potekala med letoma 2000 in 2004, ko mu je bil povrnjen nekdanji sijaj.
Grad Jablje je zasnovan kot renesančni dvorec s kasnejšimi baročnimi posegi. Njegova arhitekturna podoba se je oblikovala skozi stoletja, kar je danes razvidno iz kombinacije slogovnih elementov. Grad ima pravokotno zasnovo z notranjim dvoriščem, značilno za renesančne grajske komplekse. Na vogalih stojijo štirje stolpi, jugozahodni pa je posebej znan po Jelovškovih freskah. Dvorišče je bilo nekoč osrednji prostor gospodarskega in družabnega življenja, danes pa daje gradu značilno prostorsko odprtost. Stolpi so bili prvotno namenjeni obrambi, a so v času baroka dobili bolj reprezentativno vlogo. Njihova masivnost daje gradu vtis trdnosti, medtem ko so okenske odprtine kasneje povečali, da bi zagotovili več svetlobe. Fasade so razmeroma preproste, a poudarjene z baročnimi okenskimi okvirji in portali. V notranjosti pa se skriva bogata dekoracija – freske, štukature in poslikave iz 18. stoletja. Najdragocenejši umetnostni element so Jelovškove freske, ki prikazujejo alegorične in religiozne motive ter sodijo med vrhunce slovenskega baročnega slikarstva. Prostori so razporejeni okoli dvorišča, kar omogoča funkcionalno povezavo med bivalnimi in gospodarskimi deli. Ohranili so se kamini, oboki in stopnišča, ki pričajo o renesančnem izvoru. V baroku so dodali reprezentativne dvorane za sprejeme in družabne dogodke. Grad obdaja park, zasnovan v baroku kot urejen vrt s sprehajalnimi potmi.
Danes je Grad Jablje kulturni spomenik državnega pomena. V njem deluje Center za evropsko prihodnost, ki organizira mednarodne konference in protokolarne dogodke. Leta 2008 je bil med slovenskim predsedovanjem Evropski uniji eden glavnih protokolarnih objektov. Poleg uradnih funkcij je grad priljubljen za poroke, poslovne dogodke, razstave in kulturne prireditve, saj združuje zgodovinsko vzdušje s sodobno infrastrukturo. Obnovljeni park in grajski prostori ustvarjajo prostor, ki povezuje srednjeveško dediščino z moderno rabo.
1268 – prva omemba gradu Habach v pisnih virih.
ok. 1530 – Lamberg oblikuje grad v renesančni dvorec s štirimi stolpi in notranjim dvoriščem.
17.–18. stol. – lastniki postanejo Raspi in nato Mosconi; grad dobi baročne poteze.
1700–1764 – nastanejo znamenite Jelovškove freske v jugozahodnem stolpu.
1780 – grad preide v last Lichtenbergov, ki ga obdržijo do konca druge svetovne vojne.
1809 – francoska invazija; grad pod upravo Ilirskih provinc.
1895 – potres poškoduje grad, sledi prenova.
1939–1945 – med drugo svetovno vojno grad ostane v lasti Lichtenbergov; preživi brez večjih poškodb.
1945 – grad je nacionaliziran; plemiška družina izgubi lastništvo.
po 1945 – grad je oplenjen: lokalno prebivalstvo in novi upravitelji odnašajo pohištvo, umetnine in dragocene predmete; notranja podoba je osiromašena.
1945–1990 – v gradu uredijo stanovanja in poskusni kmetijski center Fakultete za biologijo.
2000–2004 – temeljita obnova gradu, povrnjen mu je sijaj.
2008 – med slovenskim predsedovanjem EU postane eno glavnih protokolarnih središč države.
danes – v gradu deluje Center za evropsko prihodnost (CEP); kulturni spomenik državnega pomena, priljubljen za poroke, konference, razstave in kulturne prireditve.
V najstarejših zapisih iz 13. stoletja se grad pojavlja kot Habach.
Hab- izhaja iz stare nemške besede Habe (imovina, posest) ali osebnega imena.
-ach je pogosta končnica v nemških toponimih, ki označuje vodni tok ali dolino (iz starovisokonemškega aha = voda, potok).
Ime je verjetno pomenilo »posest ob vodi« oziroma »Habova dolina«.
Kasneje se je ime poslovenilo v Jablje, povezano z jablanami, značilnimi za Mengeško polje.
Prehod iz Habach v Jablje je tipičen primer jezikovne prilagoditve.
Podobne primere poznamo tudi drugod v Sloveniji, kjer so nemška imena krajev dobila slovenske ustreznice, pogosto povezane z naravo ali kmetijstvom.
ZRC SAZU – Plemiška dediščina na Slovenskem: znanstveni portal, ki obravnava grad Jablje v kontekstu gorenjske plemiške arhitekture, renesančnih in baročnih elementov ter Jelovškovih fresk.
Uradni list RS – Odlok o razglasitvi Območja in Gradu Jablje za kulturni spomenik državnega pomena (št. 81/99, 16/08 – ZVKD-1): pravna podlaga, ki določa status spomenika, meje in varstveni režim.
Uradna stran gradu Jablje (jable.si): predstavitev današnje rabe, protokolarnih funkcij, porok, kulturnih prireditev; poudarek na obnovi 2000–2004.
Valvasor, J. V. – Die Ehre deß Herzogthums Crain (1689): klasično delo, ki omenja grad Jablje v kontekstu plemiških posesti na Kranjskem, z opisom in ilustracijami.
