Zgodovinski tehnični spomenik
Gradnjo zapornic s šestimi prekati na kanalu reke Briare so pričeli leta 1605 v vladavini Henrika IV. ter jo dokončali leta 1642. Namen gradnje izjemnega sistema zapornic je bila vzpostavitev vodne povezave med reko Loaro in reko Seno. Ta monumentalni sistem zapornic je bil v redni uporabi vse do leta 1887, ko je sodobnejši promet na kanalu reke Briare prevzelo šest novih, modernejših in širših zapornic.
Zapornice, ki jih je bilo prvotno šest (sedma je bila zaradi optimizacije dodana pozneje), so uspešno premagovale višinsko razliko 35 m, posamezni prekati pa so bili široki 5,15 m. Grajene so bili v zaporedni verigi tako, da so strukturno podpirale druga drugo, kar je znatno zmanjšalo prvotne stroške gradnje, obenem pa se je število potrebnih zapornic s tem načrtovalskim pristopom prepolovilo.
Kanal in celoten sistem sta bila grajena ozko, tako da se dva čolna na istem odseku nista mogla srečati. V 17. stoletju za to niti ni bilo neposredne potrebe, saj je večina tovornih čolnov plula enosmerno proti Parizu, kjer so jih po iztovarjanju blaga preprosto razstavili, njihove lesene dele pa prodali kot drva. Potek kanala na območju zapornic je bil kljub zgodnjemu obdobju nastanka načrtovan tako vizionarsko, da je bil celoten sistem za transport temeljito prenovljen po letu 1882, ko je ponovno prešel v neposredno lastništvo francoske države.
(Vir zgodovinskih podatkov: informacijske table ob tehničnem spomeniku Rogny)
avtor: Boštjan Burger