Omaha Beach (plaža Omaha) je bilo kodno ime za enega od petih sektorjev zavezniške invazije v okupirani Franciji med izkrcanjem v Normandiji 6. junija 1944, med drugo svetovno vojno. Omaha se nahaja na obali Normandije v Franciji, obrnjena proti Rokavskemu prelivu, in je dolga 8 km – razprostira se od vzhodnega dela Sainte-Honorine-des-Pertes do zahodnega dela Vierville-sur-Mer na desnem bregu ustja reke Douve. Izkrcanje na tem območju je bilo nujno za povezavo britanskega izkrcanja na vzhodu (sektor Gold) z ameriškim izkrcanjem na zahodu (sektor Utah), s čimer so zagotovili neprekinjeno zavezniško postojanko na normandijski obali v zalivu Sene. Zavzetje Omahe je bilo v domeni enot kopenske vojske Združenih držav Amerike, medtem ko sta pomorski promet in podporo z ladijskim topništvom zagotavljali mornarica ZDA ter deli britanske kraljeve mornarice.
Na dan D je zahodno polovico plaže napadla še neizkušena 29. pehotna divizija, ki so se ji pridružili veterani 1. pehotne divizije in devet čet ameriških Rangerjev, preusmerjenih s Pointe du Hoc. Izkušena 1. pehotna divizija je dobila nalogo zavzetja vzhodne polovice plaže. Prvi valovi napada, ki so jih sestavljali tanki, pehota in bojni inženirci, so bili natančno načrtovani z namenom, da oslabijo obalno obrambo in omogočijo pristanek večjim ladjam v naslednjih valovih.
Glavni cilj na Omahi je bil zavarovati mostišče v globini približno osmih kilometrov med Port-en-Bessinom in reko Vire, se povezati z britanskim izkrcanjem na Gold beachu na vzhodu ter doseči območje Isignyja na zahodu za povezavo s VII. korpusom, ki se je izkrcal na plaži Utah. Izkrcanju se je zoperstavila nemška 352. pehotna divizija, katere velik del so sestavljali najstniki, čeprav so jo dopolnjevali veterani z vzhodne fronte. 352. divizija pred tem nikoli ni imela bataljonskih ali polkovnih vaj. Od 12.020 mož divizije je bilo le 6.800 izkušenih bojnih vojakov, ki so morali braniti kar 53 kilometrov dolgo fronto. Nemci so bili večinoma razporejeni v utrjenih točkah vzdolž obale – nemška strategija je namreč temeljila na porazu vsakega pomorskega napada neposredno na obalni črti. Kljub temu so zavezniški izračuni kazali, da je bila obramba Omahe trikrat močnejša od tiste, s katero so se srečali med bitko za Kwajalein, njenih branilcev pa je bilo štirikrat več.
Med izkrcanjem na Omahi je le malo stvari potekalo po načrtih. Zaradi navigacijskih težav je večina izkrcevalnih plovil čez dan zgrešila svoje cilje. Obramba je bila nepričakovano močna in je izkrcevalnim ameriškim enotam prizadejala hude izgube. Pod močnim ognjem so se inženirci borili za odstranitev obalnih ovir; kasnejša izkrcanja so se kopičila okoli redkih očiščenih prehodov. Preživeli vojaki, oslabljeni zaradi izgub že ob samem izkrcanju, niso mogli očistiti močno branjenih izhodov s plaže. To je povzročilo dodatne težave in zamude pri naslednjih izkrcanjih. Manjše prodore so sčasoma dosegale skupine preživelih z improviziranimi napadi, ko so se vzpenjali po pečinah med najbolj utrjenimi točkami. Do konca dneva sta bili osvojeni dve majhni izolirani oporišči, ki so ju kasneje izkoristili proti šibkejši obrambi v notranjosti in v naslednjih dneh dosegli prvotne cilje dneva D.
viri: Omaha Beach (Wikipedia)
avtor: Boštjan Burger