Geografske značilnosti in obseg

Cerkniško polje leži v jugozahodni Sloveniji na območju Notranjske. Gre za kraško polje, ki je fluvialni oziroma kraški površinski pojav na zakraselem svetu. Ko polje zalije visoka voda, nastane Cerkniško jezero – zaradi menjave vodostaja in izrazitega sušnega obdobja eno najbolj prepoznavnih presihajočih jezer na svetu.

Ob običajnem večjem obsegu meri v dolžino približno 7,4 km in v širino 3,3 km. V obdobjih polne ojezeritve se razprostira na površini približno 26 km², ob ekstremnih poplavah pa vodna gladina prekrije celotno dno polja in doseže celo do 38 km². V teoretičnem največjem obsegu (glede na dimenzije samega polja) je dolgo 10,5 km ter široko 5 km, s čimer velja za drugo največje jezero v Sloveniji po površini ter največje presihajoče jezero. Gladina vode niha med 546 in 551 metri nadmorske višine, največja globina pa znaša okoli 10 metrov.

Hidrologija in podzemni tokovi

Vodno omrežje Cerkniškega polja je izjemno razvejano in tesno prepleteno s širšim kraškim zaledjem. Na bližnjem Loškem polju ponika potok Obrh, ki se po podzemni poti ponovno pojavi na Cerkniškem polju kot potok Štržen ter skozi druge kraške izvirne skupine (na primer Cemun). V jezero priteka tudi voda iz podzemnih rovov Križne jame, ene najlepših vodnih jam na svetu, z zahodnih in severnih obronkov pa se vanj stekata Cerkniščica ter površinske in zaledne vode z območja Javornikov.

Vsa ta voda se zbira na polju in nato ponika v požiralnikih vzdolž več smeri:

  • Smer Rakov Škocjan: En del vode odteka v Rakov Škocjan kot potok Rak, od koder potuje pod zemljo proti Planinski jami; tam se združi z reko Pivko iz Postojnske jame in priteče na površje kot reka Unica.

  • Smer Planinsko polje: Drugi del podzemnega toka se neposredno preceja in ponika proti Planinskemu polju.

  • Smer Bistra pri Vrhniki: Tretji, najdaljši tok premaga globoke kraške plasti ter privre na plano v močnih kraških izvirih pri Bistri na robu Ljubljanskega barja.

Ob robu polja jezero napajajo stalni kraški izviri, ob močnejših podzemnih pritiskih pa voda bruha tudi neposredno iz talnih odprtin na dnu jezera. Te odprtine delujejo kot estavele – ob nizkem vodostaju delujejo kot požiralniki, ob visokih vodah pa pod pritiskom bruhajo vodo na površje.

Dinamika presihanja in geološki nastanek

Cerkniško jezero se običajno napolni po močnem jesenskem deževju ter zgodaj spomladi ob taljenju snega na okoliških planotah. Voda običajno presahne maja ali junija, v sušnih zimah pa se lahko izsuši tudi pozimi. Ko voda odteče, se dno jezera spremeni v obsežne travnike in pašnike.

Odtekanje vode poteka prek več kot 27 imenovanih požiralnih območij in stotin posameznih talnih razpok ter jamskih požiralnikov. Med njimi je najbolj prepoznaven požiralnik Rešeto, ki leži na severnem oziroma severozahodnem robu jezerskega dna, le streljaj od vasi Dolenje Jezero (v smeri proti otoku Velika Gorica). Rešeto je kamnito območje z več deset tesno stisnjenimi luknjami in navpičnimi odprtinami v apnenčastih tleh, ki po svoji preluknjani podobi izrazito spominja na velikansko kuhinjsko cedilo ali kmečko rešeto – od tod tudi izvira njegovo starodavno ime. Ko začne gladina jezera upadati, voda v Rešetu z močnim vrtinčenjem in bučanjem dobesedno pronica v podzemlje, pri čemer se na preluknjanem kamnitem dnu ujame na tisoče rib. V neposredni bližini Rešeta deluje še en pomemben talni požiralnik, Vodonos, nekoliko južneje in v osrednjem delu jezera pa se vrstijo skupine požiralnikov Retje, Bečki, Sitarica ter Mala, Srednja in Velika Ponikva. Na skrajnem severozahodu polja, v Jamskem zalivu pod skalnimi stenami, pa vodo požirata mogočni požiralni jami Velika in Mala Karlovica, skozi kateri voda podzemno odteka proti Rakovemu Škocjanu.

Nastanek notranjskih kraških polj je tesno povezan z regionalnim tektonskim prelomom, ki poteka na liniji Idrija – Hotedršica – Planinsko polje – Cerkniško polje – Loško polje. Tektonsko pogrezanje ob prelomnih conah je ustvarilo zaprte kotanje, ki jih je zakrasela hidrologija oblikovala v edinstvena polja.

Pomen za ptice selivke v času ojezeritve

Zaradi edinstvenega prepleta odprtih voda, poplavnih travnikov, blatnih plitvin in obsežnih trstišč je Cerkniško polje mednarodno pomembno mokrišče (Ramsarsko območje) ter območje Natura 2000. Do danes je bilo tu zabeleženih več kot 270 vrst ptic, v času spomladanske in jesenske ojezeritve pa jezero postane ključno postajališče in prehranjevališče na jadranski selitveni poti (Adriatic Flyway):

  • Plovci (race in gosi): Na prostrani vodni površini počivajo in se hranijo jate rac, med katerimi izstopajo reglja (Spatula querquedula), žličarica (Spatula clypeata), konopnica (Mareca strepera), žvižgavka (Mareca penelope), dolgorepa raca (Anas acuta) ter čopasta črnica (Aythya fuligula). Med gosmi se redno zadržujeta siva gos (Anser anser) in njivska gos (Anser fabalis).

  • Pobrežniki (bregari): Ko vodna gladina začne nihati in se razkrijejo muljasta tla ter plitvine, se na njih ustavljajo jate selečih se pobrežnikov, kot so mali martinec (Actitis hypoleucos), pikasti martinec (Tringa glareola), črnorepi kljunač (Limosa limosa), bojevnik (Calidris pugnax) in veliki škurh (Numenius arquata).

  • Čaplje, žličarke in žerjavi: V plitvinah in ob kanalih plenijo velika bela čaplja (Ardea alba), rdeča čaplja (Ardea purpurea), črna štorklja (Ciconia nigra) ter navadna žličarka (Platalea leucorodia). Na preletu se v zadnjih letih vse pogosteje za počitek ustavljajo tudi jate sivih žerjavov (Grus grus).

  • Slapniki in ponirki: Na globljih delih jezera se potapljajo rjavovrati ponirek (Podiceps grisegena), črnovrati ponirek (Podiceps nigricollis) ter občasno polarni slapnik (Gavia arctica).

  • Ujede selivke: Izobilje rib, dvoživk in vodnih ptic privablja ujede na selitvi, predvsem ribjega orla (Pandion haliaetus) in rjavega lunja (Circus aeruginosus), v okolici pa redno lovi tudi stalni belorepec (Haliaeetus albicilla).

Šege, navade, miti in pripovedke

Nenavadni ritem presihanja, ko se na istem kosu zemlje menjavata plovba s čolni in košnja trave ali pa se pozimi razpre nepregledno drsališče, je v stoletjih izoblikoval svojevrstno kulturno krajino, polno živih šeg, iznajdljivosti domačinov in mističnih pripovedi.

Tradicionalni lov na ribe ob presihanju: Eden najbolj značilnih običajev cerkniškega prostora je bil skupinski lov ob umikanju jezerskih voda, ki ga je že v 17. stoletju podrobno popisal Janez Vajkard Valvasor. Ko je gladina padala, so se jate rib (predvsem ščuke, kleni, linji in ostriži) panično zgrinjale proti požiralnikom in jamskim vhodom (kot so Vodonos, Rešeto in Karlovica), da bi si rešile življenje v podzemlju. Domačini so tedaj z zvonjenjem ali klici naznanili začetek lova: z mrežami, koši (sakalnicami), podmetalkami in celo z golimi rokami so lovili ribe neposredno pred žreli požiralnikov ter v ostankih kalnih mlak. Včasih so se najdrznejši s plamenicami spustili celo v globoka jamska brezna, da so pobrali ujeto ribjo zalogo pred popolnim umikom vode.

Slivnica – gora coprnic: Nad jezerom se mogočno dviga gora Slivnica (1114 m), ki v ljudskem izročilu velja za glavno zbirališče čarovnic na Slovenskem. Po verovanju domačinov so coprnice prebivale v globoki Coprniški jami pod vrhom, od koder se je pozimi valila gosta sopara. Coprnice so na čelu z materjo Uršulo kuhale nevihte, točo in hude nalive ter jih pošiljale nad polje, z metlami pa prijezdile na divje plese ob kresnih nočeh. Ta mitološki motiv je danes temelj znamenitega cerkniškega pusta, ko Cerknico preplavijo coprnice, povodni mož Jezerko, velika ščuka in zmaj.

Pripovedka o nastanku jezera: Ljudska domišljija je izvor vode povezala s tragično ljubezensko zgodbo dveh gradov. Po legendi je na Šteberku gospodoval mlad plemič, na nasprotnem bregu v Karlovcu pa graščak s prelepo hčerko. Ker sta si bila rodova v sovraštvu, je stari karlovški graščak fantu obljubil hčerino roko le pod nemogočim pogojem: da se na suho polje pripelje s čolnom. Mladenič je poiskal pomoč pri jamskem coprniku, ki mu je svetoval, naj zamaši požiralnike in odpre podzemne studence. Voda je res zalila dolino in ustvarila jezero. Ko se je vitez s čolnom podal čez valove k svoji izvoljenki, pa se je v hudi nočni nevihti prevrnil in utonil, nesrečno dekle pa je od žalosti skočilo v valove za njim.

Gospodar podzemlja Jezerko: Poleg coprnic so ljudje skrivnostne sile podzemlja utelešali v povodnem možu Jezerku. Verjeli so, da biva v globinah kraških brezen in po svoji volji odpira ali zapira podzemne zapornice, s čimer določa, kdaj se bo polje spremenilo v prostrano jezero in kdaj bo voda neusmiljeno poniknila v temo.

Opomba:

Viri za podatke so:

  1. DOPPS – Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije:

    • Ornitološka revija Acrocephalus (redne letne ornitološke zabeležke in popisi selitve).

    • Popisi vodnih ptic v okviru IWC (International Waterbird Census), ki potekajo vsako zimo in v selitvenih obdobjih.

    • Projektni popisi in atlas ptic (Atlas ptic gnezdilk Slovenije ter podatki o selivkah).

  2. Notranjski regijski park (NRP):

    • Uradni naravovarstveni podatki parka o favni Cerkniškega polja, ki navajajo skupno število zabeleženih vrst (uradna številka parka je trenutno več kot 276 vrst ptic, kar potrjuje navedbo "več kot 270").

    • Naravovarstvene smernice in interpretacijski načrti za obiskovalce parka (opazovalnice, tematske poti ter etnološka interpretacija dediščine).

  3. Ramsarska konvencija in informacijski list RIS (Ramsar Information Sheet):

    • Cerkniško jezero z okolico je bilo leta 2006 vpisano na Ramsarski seznam mokrišč mednarodnega pomena (Ramsar Site št. 1600).

    • V uradnem obrazcu RIS so poimensko navedene ključne selitvene in gnezdilne vrste (med njimi reglja, rjavi lunj, žerjavi, žličarice ter seleči se martinci).

  4. Natura 2000 (Zavod RS za varstvo narave – ZRSVN):

    • Območje Cerkniškega jezera spada pod posebno območje varstva SPA (Special Protection Area - Cerkniško jezero, koda SI5000015) po Direktivi o pticah.

    • Uradni ohranitveni cilji in poročila navajajo vrste, kot so Platalea leucorodia, Haliaeetus albicilla, Circus aeruginosus, Tringa glareola, Grus grus itd.

  5. Zgodovinski, etnološki in mitološki viri:

    • Janez Vajkard Valvasor: Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre deß Herzogthums Crain, 1689) – temeljni opisi presihanja, tehnike in pravila ulova rib ob požiralnikih ter pripovedi o jamah in coprnicah na Slivnici.

    • Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU (etnološko gradivo o verovanjih, coprništvu, šegah ob presihanju ter pustnem izročilu Notranjske).

    • Slovenske ljudske pripovedke (bajke o povodnem možu Jezerku ter grajski legendi o Šteberku in Karlovcu).

  6. Strokovna monografija o Cerkniškem jezeru:

    • Cerkniško jezero (ur. dr. Franc Lovrenčak in sodelavci) ter ornitološka poglavja dr. Iztoka Geisterja in drugih slovenskih ornitologov, ki so desetletja spremljali jadransko selitveno pot (Adriatic Flyway) prek notranjskih kraških polj.