slovensko SLOVENIJA GRADOVI :: CASTLES ŽIČKA KARTUZIJA ZEMLJEVID::MAP

PROSTORSKE FOTOGRAFIJE 360°SURROUND PHOTOGRAPHY

Žička kartuzija

interaktivna skica

Žička kartuzija je bila ustanovljena približno leta 1155~1165, kot 19. kartuzija. Kartuzijani so bili na območju današnje Slovenije še v Jurkloštru (1173), Bistri (1260) in Pleterjah (1403). Danes so kartuzijani le še v Pleterjah. Ustanovitelja kartuzije sta bila Otokar III., štajerski mejni grof in njegov sin Otokar IV., prvi štajerski vojvoda.Ostaline nekdanjega samostana - Žička kartuzija, ležijo 4 km jugo-zahodno od Slovenskih Konjic, na južnem robu Konjiške gore. 1,5 km vzhodno od kartuzije, v Špitaliču, leži cerkev Marijinega obiskanja.

Sprva so se v v dolini sv. Janeza naselili menihi iz francoske Velike kartuzije (ecclesia maior) pri Grenoblu, med njimi tudi kasnejši prvi prior Beremund, grof Cornwallski, njihova prisotnost pa je vplivala tudi na arhitekturo in organizacijo naselbine. V naslednjih desetletjih sta bila po vzoru francoskih kartuzij in v skladu z redovnimi pravili pod vodstvom stavbnega mojstra, konverza Aynarda pozidana cerkev in gornji samostan s celicami za 12 menihov, ki jih je vodil prior, kjer so živeli menihi po strogih redovnih predpisih, ter spodnji bratovski samostan za 16 laikov - konverzov s hospicem (ecclesia minor) v Špitaliču, s cerkvijo, posvečeno Devici Mariji. Bratje laiki so pod vodstvom prokuratorja s svojim delom pripomogli k obstoju in delovanju glavne kartuzije. Prva zasilna kartuzija je bila postavljena vsaj do leta 1165. Samostansko cerkev sv. Janeza Krstnika je leta 1190 posvetil oglejski patriarh Berthold.
V naslednjih desetletjih se je kartuzija Žiče vzpela do enega najpomembnejših samostanov: žički priorji so bili zaprošeni, da bi vodili ustanovitev novih kartuzij, tu je bil od 1335 do 1355 sedež nemške redovne province kartuzijanskega reda in med letoma 1391 do 1410 sedež generalnega priorja rimske obiedence kartuzijanskega reda. Žička kartuzija je prevzela vlogo osrednjega samostana namesto Grande Chartreuse - Velike kartuzije v Franciji. To pomeni, da je bila Žička kartuzija nekaj časa metropola tega reda, da so tedaj tu oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve. Prav tako so samostan obiskovali tudi mnogi cerkveni odličniki in plemiči.
Obzidje žičkega samostana s stolpi je iz časa fortifikacije v 15. in 16. stoletju, ki je bilo potrebno zaradi nevarnosti turških vpadov in kmečkih uporov. Takrat so spodnji samostan pričeli postopno opuščati, kljub temu pa je Žička kartuzija ena od redkih, ki je ohranila dobršen del arhitekture spodnjega samostana, in edina, kjer je pokrajina med zgornjim in spodnjim samostanom ostala pretežno nenaseljena, kot je bila v poznem 12. stoletju.
Leta 1782 je cesar Jožef II. v duhu razsvetljenskih reform z dekretom ukinil samostan. Samostani kontemplativnih redov, kamor so spadali tudi kartuzijani, se niso skladali z miselnostjo razsvetljenstva in cesarjevih nazorov o napredku kmetijstva in industrije ter o gospodarskem razvoju. Takrat je v samostanu živelo 15 menihov, ki so se po razpustitvi razkropili, vrnili v domače kraje, stopili med posvetno duhovščino, niso pa se odločili za preselitev v drugo kartuzijo, verjetno v strahu, da jih ne bi še enkrat doletela ista usoda. Leta 1828 je propadajočo kartuzijo od verskega sklada kupil knez Weriand von Windischgrätz, njegovi nasledniki so še skoraj vse 19. stoletje vzdrževali tri ribnike in bližnjo steklarno. [8] V lasti te rodbine je bila vse do konca II. svetovne vojne.
Poleg ohranjenih stavb je najmogočnejša izmed razvalin velika redovna cerkev sv. Janeza Krstnika , po njej pa se je poimenovala celotna dolina. Cerkev je bila po redovnih pravilih dolga enoladijska stavba z ravnim vzhodnim zaključkom, od leta 1321 z letnerjem razdeljena na meniški kor in kor za konverze. Ali je bila že v romaniki obokana se ne ve, ker so jo v prvi petini 15. stoletja gotizirali (povišali, na novo ostrešili in jo opremili s strešnim stolpičem). Leta 1640 je dobila nov glavni vhod in pevsko emporo, ob južni steni pa dve kapeli. Delno ohranjeni ali izkopani samostanski deli so še Otokarjeva kapela, refektorij, kleti, kuhinja, nadstropni trakt, križni hodnik in pokopališka kapela.

O svojem obisku v Žičkem samostanu, ko se je 30. maja 1487 tu ustavilo odposlanstvo oglejskega patriarha, je Paolo Santonino v svoj popotni dnevnik zapisal, da je v samostanski knjižnici več kot 2000 knjig, ki so zvečine pisane na roko (rokopisi) in ne tiskane. S tako izjemno bogato knjižnico so Žiče prekašale tedanje samostane daleč naokoli. Sredi 16. stoletja je samostan zaradi vsakovrstnih nesreč opustel in nadvojvoda Karel II. Avstrijski je ukazal knjige preseliti k jezuitom v Gradec.

Kartuzijani niso širili vere med ljudmi z govorjeno besedo, pač pa s pisano, in so medse sprejemali le ljudi s temeljitim znanjem jezika in pisarskih veščin. Velik del svojega življenja so posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij, od teologije do astronomije, od praktičnih ved do književnih stvaritev. Med ohranjenimi besedili je veliko znamenitih del, ki so neprecenljivi spomeniki naše intelektualne dediščine in širšega srednjeevropskega prostora, med drugim tudi dela Filipa iz Žič, Nikolaja Kempfa in Sifrida Švabskega.
Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo kljub okrnjenosti vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih približno 120 srednjeveških zapisov (rokopisov, inkunabul in pergamentov) ter skoraj 100 fragmentov. To pa je le majhen del nekdanjega bogastva samostanske knjižnice in še ta je zvečine zunaj slovenskih meja. Vendar je to edina skupina srednjeveških rokopisov iz slovenskih krajev, kjer lahko govorimo o skoraj štiri stoletja trajajočem nepretrganem rokopisnem delovanju samostanske skupnosti.
Ker so rokopisi mnogoplastni spomeniki, nam sporočajo marsikaj: ohranjene signature nam povedo, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije resnično kakih 2000 rokopisov. Pod besedila so se nekajkrat podpisali menihi in tudi prepisovalci iz zunanjega sveta, ki so nemara bili dobrotniki samostana, njihove pisave pa so bogata paleta različnih paleografskih oblik. To je edina dovolj zaokrožena skupina rokopisov na Slovenskem, da lahko spremljamo razvoj okrašenih inicialk in govorimo o t.i. »žičkem slogu«. Poleg tega se jih nekaj postavlja z barvitim slikarskim okrasjem, ki so ga prispevali - v skladu s tedanjim načinom delovanja - poklicni, pogosto potujoči slikarji.

vir: (citirano iz: wikipedija, 2.april 2014)

Uvod - Prologue

(c) Boštjan Burger, (1993) 1996-2016