slovensko русский SLOVENIA TNP 1914-1918 ZEMLJEVID::MAP

PROSTORSKE FOTOGRAFIJE 360°SURROUND PHOTOGRAPHY

Boštjan Burger

Ruska cesta

>> virtualna ekskurzija

Burger Landmarks

Prelaz Vršič (1156 m) povezuje Gornjesavsko dolino s Trento in Posočjem. Cesta (virtualna ekskurzija) preko prelaza je bila zgrajena v letu 1915 (pomladi 1916) zaradi vojaških potreb oskrbovanja Soške fronte. Gradili so jo ruski vojni ujetniki, zato so jo julija 2006 v njihov spomin poimenovali Ruska cesta.

23. maja 1915 je Italija, do nedavnega še zaveznica, napadla Avstro-Ogrsko. Na slovenskem ozemlju, ki je mejilo na Italijo, se je oblikovala Soška fronta, raztezala se je vse od Rombona pa do izliva Soče v Jadransko morje. Ker je bil ta del Slovenije izredno odročen in je imel slabe cestne povezave, se je avstrijsko poveljstvo odločilo, da za oskrbo svojih čet čez prelaz Vršič zgradi cesto.
V ta namen je v Kranjsko Goro prišlo več kot 10.000 ruskih vojnih ujetnikov, ki so bili nastanjeni v sami vasi, v barakah v dolini reke Pišnice, na poti proti Klinu ob Erjavčevi koči, skratka povsod, kjer je bilo dovolj prostora. Avstrijci so jih zaposlili pri različnih gradbenih delih. Širili in utrjevali so že obstoječo cesto, gradili viadukte in mostove, klesali kamenje ter opravljali različna zemeljska dela. Gradnjo cest je vodil štab avstrijskih pionirskih enot, med katerimi je bilo tudi nekaj civilistov. Traso ceste so razdelili na 12 ali 13 odsekov; vsak odsek je prevzel en inženir. Dela na vseh odsekih so se začela hkrati. Poveljstva posameznih cestnih odsekov so bila v Kranjski Gori, Koči na Gozdu, Erjavčevi koči in Tičarjevem domu. Cesto so poimenovali po nadvojvodi Evgenu (Erzherzog Eugen Strasse).
Dela so se začela leta 1915, takoj ko je sneg skopnel. Cesto so gradili izključno ruski ujetniki, ki so bili razdeljeni na posamezne oddelke. Vsak oddelek je imel 25 mož, stražil jih je avstrijski vojak, dodeljen pa mu je bil še tolmač, ki je bil pogosto Jud. Stražarji so praviloma z ujetniki ravnali grobo, vsak najmanjši prekršek je bil strogo kaznovan. Poleg tega so bile delavne razmere na gradbišču neznosne. Ujetniki so bili slabo oblečeni in hranjeni, zato so začele razsajati različne bolezni (Kolera, Tifus, Črne koze in različne mrzlice), okužbe so se ponavadi slabo končale, zato je bila smrtnost med ujetniki izredno visoka. Smrtni davek so terjale še pogoste delovne nesreče. Umrle ruske vojake so pokopavali na kranjskogorskem ali trentarskem pokopališču, v bližini koč in kjerkoli ob cesti.
Gradnja ceste je sicer lepo napredovala, promet je po njej stekel že v novembru 1915, še preden je zapadel prvi sneg. Novo odprto cesto sta si prišla ogledat nadvojvoda Friderik in Evgen, po katerem je cesta dobila ime. Njemu v čast so na prelazu postavili spomenik, ki ga je gradilo okoli 200 ujetnikov. Takoj ko je bila cesta odprta, je po njej že stekel tovor za fronto. Prevoz tega je začasno preprečil snežni plaz. Da se kaj podobnega ne bi ponovilo, so cesto in žičnico prestavili bolj proti Prisojniku, na trentarski strani pa so proti plazovom zgradili predor. Ta del ceste je danes opuščen, vendar ga je še možno videti, poteka pa mimo Poštarskega doma.
Vse do preboja fronte so cesto neprestano širili in jo vzdrževali. Po preboju so se čez prelaz v notranjost Avstro-Ogrske valile številne kolone italijanskih vojnih ujetnikov in tovori zaplenjenega materiala.

Snežni plaz
Domačini so že med samo gradnjo načrtovalce ceste opozarjali pred nevarnostjo plazov, vendar jih ti niso poslušali in cesto gradili po svoje. Edina zaščita proti plazovom bi bile protilavinske strehe. Lastnik gozdov, g. Zaplotnik, je predlog za gradnjo predal v Beljak generalu Rohru, kjer je bila komanda 6. kora. Vojna uprava je Zakotnikov predlog odobrila in protilavinske strehe so bile postavljene od Močila čez vrh prevala do Tičarjeve koče, kjer je bila nevarnost plazov z Mojstrovke največja. Do zime so bile strehe nared in graditelji so bili prepričani, da so tako rešeni pred morebitnimi plazovi.
Zima 1915/1916 je bila nenavadno mila, celo januarja in februarja še ni bilo snega. V začetku marca pa je začelo snežiti kot še nikoli prej. Poveljstvo je ujetnikom ukazalo naj sneg kidajo brez prestanka saj je novozapadli sneg začel resno motiti oskrbo na fronti. Medtem pa se je moker sneg začel nabirati na gorskih vrhovih okoli prelaza.
Na pepelnično sredo, 8. marca 1916 ob enih popoldan pa se je zgodila tragedija. Z južnega pobočja Mojstrovke in Robičja je proti prelazu pridrvel plaz mokrega in težkega snega, ki je silovito udaril v potilavinske strehe, jih polomil kot za šalo in pot nadaljeval čez naselje ruskih ujetnikov. Popolnoma je uničil tudi 20-metrski spomenik nadvojvodi Evgenu. Plaz je segal od Tičarjevega doma, ki ga nagnil za 15º, pa do Erjavčeve koče. Na tej razdalji je plaz zasul vse, kar se mu je postavilo nasproti. Kakšno upostošenje je plaz povzročil, so ugotovili šele spomladi, ko se je sneg začel taliti. Pokopani pod snegom so bili zmaličeni: tramovi od streh so jim potrgali glave in ude, telesa so bila izmaličena do neprepoznavnosti. Iz območja plazu so skoraj vsak dan odpeljali okoli 15 mrtvih in jih pokopali na različnih pokopališčih v okolici prelaza. Zaradi vojne so bili podatki o žrtvah strogo varovani. Uradni podatki govorijo, da naj bi bilo mrtvih med 200-300 ruskih ujetnikov in stražarjev, domačini pa pravijo da jih je bilo več, in sicer kar okoli 600.

viri.: Gore-Ljudje.net, Vikipedija, (6. maj 2013)

Uvod - Prologue

Sledite nam tudi na naši Facebook strani :: follow us at our Facebook profile Slovenija