KMEČKA PLASTIKA je kiparski izdelek preprostega podeželskega obrtniškega ali samouškega rezbarja, klesarja, lončarja ali mavčarja, namenjen namestitvi ali rabi na kmetiji. V 19. stoletju se je izoblikoval svojstven stil kmečke plastike; v soodnosu s kmečkimi naročniki so ga izoblikovali samouški in polsamouški, likovno nadarjeni agrarni proletarci, ki jim je bilo izdelovanje takšnih kipcev poglavitni vir preživljanja in tudi radosti ustvarjanja.

SLIKA NA STEKLO je na hrbtno stran šipe naslikana podoba. Od konca 18. do konca 19. stoletja so iz podeželskih slikarskih delavnic v Švarcvaldu, Bavarskem gozdu, okolici Staffelskega jezera, Češkem gozdu in na Zgornjeavstrijskem v slovenske dežele množično prodajali preproste, serijsko izdelane, ploskovito risarsko pojmovane cenene nabožne slike na steklo. Kupovali so jih zlasti kmetje in revnejše mestno prebivalstvo. V drugi in tretji tretjini 19. stoletja je takšne slike slikalo tudi nekaj gorenjskih polsamouških slikarjev. V prvih dveh tretjinah 19. stoletja so bile slike na steklo skoraj edine stenske slike v kmečkih notranjščinah.

PANJSKA KONČNICA je uveljavljeno ime za poslikano čelno deščico na čebeljem panju kranjiču. Izdelovali so jih preprostejši in samouški slikarji od sredine 18. stoletja do prve svetovne vojne; v tem času so poslikali nad 50.000 kosov. Ta zvrst ljudskega slikarstva je nastala na Gorenjskem in slovenskem Koroškem, razširila se je po vsem osrednjem in severozahodnem slovenskem ozemlju. Motivika je v veliki večini figuralna. Zajema nad 600 različnih motivov, dobra polovica je nabožnih. Slikarije so imele estetske, pripovedne in praktične funkcije. Tvorile so pisano pročelje čebelnjaka, širile so številne ikonografske predstave, po sličicah so razločevali panje in ob sezonskih prevažanjih na pašo zlasti njihovo lastništvo, naslikane svete osebe so pomenile simbolično varstvo panjev in čebel.

VOTIV je predmet, ki je zaradi zaobljube, storjene v nesreči, ali zahvale za izkazano milost ali vnaprejšnje svete zaščite podarjen cerkvi ali posvečen svetim osebam. To so lahko zelo različni predmeti od naturalij in denarja do nabožne arhitekture. Prošnjo ali zahvalo izražajo konvencionalno s šego ali simbolično ali asociativno ali z upodobitvijo ali obliko ali napisom. Kipec, ki se z upodobitvijo istoveti s prosečo osebo ali z namenom prošnje ali zahvale, je identifikacijski votiv. Na Slovenskem so jih darovali v cerkvah od konca srednjega veka do druge svetovne vojne.
Res obleka dela človeka? Ločevala je Gorenjca od Dolenjca, Štajerca od Belokranjca in Primorca in delovni od prazničnega dne...