| [nazaj]
POHIŠTVO so predmeti, običajno leseni, narejeni kot del notranje opreme za stanovanjske in delovne prostore. Na slovenskem podeželju so bile skrinje najstarejši in najpogostejši kosi pohištva za shranjevanje pridelkov (žitne skrinje), za živež, obleko, dokumente in drugo. Bogatejši kmetje so imeli tudi večje število skrinj, ker so pač imeli več pridelkov in živeža, pa tudi obleke. Po načinu izdelave ločimo tesarske (ali tesane) in mizarske skrinje. Na poslikanih skrinjah iz 19. stoletja najdemo najpogosteje z oljnimi barvami naslikane cvetlične motive. Na Gorenjskem, zlasti v Dolini, na Koroškem, na Štajerskem in Notranjskem so delovale slikarske delavnice za poslikovanje pohištva, od katerih je vsaka izoblikovala svojski stil poslikav. Rezljane skrinje so se pojavile na kmetijah le sporadično in so jih posedovale verjetno le bogatejše kmetije, saj je bil način krašenja zahtevnejši. Intarzirane skrinje so bile znane zlasti na Goriškem, Vipavskem, v Beli Krajini in v osrednji Dolenjski. Izdelovali so jih kvalificirani mizarji, in sicer do zadnje tretjine 19. stoletja, v Beli krajini pa do konca 19. stoletja. Večina skrinj je prišla v domove z nevestino balo. Te so bile pogosto krašene, na njih je bila letnica sklenitve zakona. Za shranjevanje drobnejših predmetov (papirjev, molitvenikov, zdravil in stekleničk z žganjem) so po kmetijah imeli v zid vdelane, zidane in na steni viseče stenske - kotne omarice. Iz starih inventarjev kmečkih domov lahko razberemo, da so za sedežno pohištvo največ uporabljali klopi, ki so praviloma stale ob steni, ob mizi in ob peči. Stoli so bili do 17. stoletja tudi v bogatejših kmečkih domovih redki. Vse do 20. stoletja so imeli v kmečkih domovih le po en stol. V hiši je bil kot častni sedež za patra familije ali za gosta. Iz želje po lepoti doma so kmetje naročali rezljane in drugače krašene stole. Posebno mesto v umetnosti likovno oblikovanega pohištva na kmetijah ima zibelka. Naši predniki so novorojenca položili v zibel. Zibelka je pomenila tudi simbol za napoved novega rojstva, saj je bila poleg ostalih predmetov obvezen del nevestine bale. Splošno je bila v rabi v 19. stoletju, poznali pa so jo že zdavnaj prej, znane so upodobitve že iz 15. stoletja. Za večino ohranjenih zibelk velja, da so predvsem uporabno oblikovane, nekatere pa so tudi okrašene. V 19. stoletju so največ poslikanih zibelk pri nas poznali na alpskem območju. Postelje so bile do 19. stoletja na kmetijah dokaj redek kos pohištva. V hiši so pomenile izrazito prestižni objekt, saj je navadno v njej spal le gospodar z ženo in ponekod še starejši ter bolni. Drugi postelje običajno niso imeli in so spali na klopeh, za pečjo, na seniku, v hlevu ipd. ŽLIČNIK je posoda za shranjevanje lesenih žlic in lesenega pribora za
kuhanje. Običajno je bil pritrjen na steni ob ognjišču ali kasneje
ob štedilniku, da so bile žlice, zajemalke in kuhalnice gospodinji pri
roki. Med številnimi ohranjenimi žličniki jih je največ iz druge polovice
19. in začetka 20. stoletja. Pred tem časom so bili v našem prostoru redki.
Tudi iz drugih evropskih dežel je ohranjenih le malo starejših žličnikov.
Najstarejši znan je iz leta 1695. Uporaba žličnikov pa gotovo ni starejša
od uporabe žlic. Za slednje poznamo najstarejše omembe na slovenskih kmetijah
iz 17. stoletja. Uporabljali pa so jih, dokler so uporabljali tudi lesene
žlice, ki bi v predalih splesnele in se usmradile. Zato so bili zračni.
Pogosto so bili krašeni in so služili tudi kot stensko okrasje.
LESEN JEDILNI PRIBOR IN PRIBOR ZA PRIPRAVO HRANE je del gospodinjskega
inventarja. Med kmečkim prebivalstvom je bil od jedilnega pribora v rabi
predvsem nož. Lesene žlice so se na slovenskem podeželju uveljavljale od
17. stoletja, jedilne vilice pa še kasneje. Vse do takrat so na kmetijah
jedli z golimi rokami.
|
[Virtualni vodnik po slovenskih muzejih - Virtual guide to Slovenian museums]