| [nazaj]
RALO je orno orodje za drobljenje in rahljanje obdelovalne zemlje. Ima simetrični ralnik oziroma lemež, ki zemljo samo razriva, drobi in rahlja, ne pa tudi izpodrezuje in obrača. Ralo je bilo uveljavljeno povečini v sredozemskih območjih; na Slovenskem je izpričano zlasti na Štajerskem in Koroškem, v posameznih gorenjskih krajih in na Pohorju. V rabi je bilo že v antiki, poznali pa naj bi ga bili tudi Slovani, ki so v 6. stoletju poselili Vzhodne Alpe. Kljub temu, da je ralo od 10. do 11. stoletja začel izpodrivati naprednejši plug, se je v hribovitem svetu ohranilo povečini do začetka 19. stoletja, na štajersko-koroškem gorskem obrobju slovenskega ozemlja do 2. polovice 19. stoletja in v nekaterih osamljenih primerih celo do srede 20. stoletja. Nazadnje je bilo ponekod uveljavljeno v drugotni rabi, npr. za oranje oziroma izkopavanje krompirja. Z ralom sta na večjih kmetijah ponavadi orala gospodar in hlapec. Rala so v glavnem izdelovali doma, včasih pa tudi revnejši kmetje in preužitkarji za plačilo; kolarji so jih začeli delati šele v novejšem času. Za izdelovanje ral so uporabljali praviloma trdi les, zvečine bukovega, jesenovega in javorovega. ŽRMLJE, ročni ali domači mlin, so naprava z dvema kamnoma za ročno mletje žita. O izvoru žrmelj s popolnim krožnim gibanjem gornjega kamna obstajajo različne teorije; takšne žrmlje so postale splošno razširjene zlasti v rimskem obdobju. Slovani naj bi jih na zahodu prevzeli od Keltov. Posebnost žrmelj je še posebej njihova dolga uporaba kljub uvedbi zmogljivejših načinov mletja. Na Slovenskem so jih na mnogih kmečkih domačijah uporabljali skozi stoletja, ponekod celo do srede 20. stoletja. Posebej tam, kjer ni bilo v bližini mlinov na vodo, in tam, kjer se zaradi klimatskih in geoloških razmer ter oblikovanosti tal mlinarstvo niti ni moglo razviti. Raba žrmelj je izpričana zlasti v Beli krajini, v Prekmurju, v Slovenskih goricah, v Halozah, na Dravskem polju in na Pohorju. Priprava moke z žrmljami je bila povečini žensko delo. ČEBELJI PANJ je naravno ali umetno izdelano bivališče za čebeljo družino. Za časa srednjeveškega gozdnega čebelarstva so bili čebelji panji naravne ali tesane dupline v stoječih drevesih. Pri čebelarjenju na domu so najprej uporabljali ležeča korita, izvotlene kose debel. Šele v novem veku so se postopoma uveljavljali iz desk zbiti ležeči tunelni panji in iz šibja ali slame pleteni zvonasti koši. Po deželi, kjer je bila najbolj navadna, je varianta tunelnega panja najprej dobila ime kranjski panj, v začetku našega stoletja pa so ga krajše imenovali kranjič. Od sredine 19. stoletja naprej se uveljavljajo moderni čebelji panji. OSELNIK je povečini lesena ali rožena (pločevinasta ali plastična) posoda, namenjena nošenju osle, kamnitega orodja za brušenje kose in srpa. Med rabo je napolnjena z vodo. Kosec jo nosi ob telesu, obešeno za pas. Osla in oselnik sta zlasti južno in srednjeevropski kulturni prvini. Zgodovina oselnika pomeni podobo "dolgega trajanja", ki sega od latena do današnjih dni; tudi na Slovenskem, kjer rabo oselnikov neposredno sporoča šele upodobitev treh koscev v Valvasorjevi Slavi s konca 17. stoletja. Oselniki so zelo svojski in pogosto krašeni izdelki domačih obrtnikov, posameznih kmečkih gospodarjev in koscev. Pri večini pa je vendarle mogoče videti skupne oblikovne značilnosti (ugotovljenih je osem osnovnih tipov), ki sodijo v posamezne slovenske pokrajine. Poleg drugih pomenov in svoje uporabnosti je bil oselnik zunanji znak oziroma odraz koščeve zavesti o lastni individualnosti in želje po prepoznavnosti njegove svojosti. |
[Virtualni vodnik po slovenskih muzejih - Virtual guide to Slovenian museums]