| Za srednjeveško zgodovino Celja in njegove okolice je posebej pomembna
plemiška rodbina Celjanov, ki se je, potem ko je prevzela dediščino vovbrških
grofov, leta 1322 preselila z gradu Žovnek v Celje. Od tod je večala
svojo posest po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in hrvaškem. Sorodstveno
se je povezala z nekaterimi vladarskimi družinami; s poljsko, bosansko
in srbsko, zlasti pa z Luksemburžani, ki so za časa Sigismunda združili
nemško cesarsko ter ogrsko in češko kraljevsko krono. Celjani so pridobili
vrsto naslovov. Bili so celjski, ortenburški in zagorski grofje, dalmatinski,
hrvaški in slavonski bani in še knezi rimsko -nemškega cesarstva. Celju
so podelili mestne pravice (1451), imeli so pravico kovati svoj denar.
Uporabljali so dva ščita: ščit s tremi zvezdami na modrem (vovbrški) v
diagonalni kombinaciji z belima črtama na rdečem polju (žovneški), ali
samo tri zlate zvezde na modrem ščitu (ta je obveljal kot grb mesta Celja).
Soba celjskih grofov skuša z eksponati, zlasti s fotopovečavami (rodovnik,
domnevni portreti s Ptujske gore, posest, listine s pečati, gradovi itd.),
samo opozoriti na Celjane. Originalno gradivo, ki ga pri nas ni ohranjenega
prav veliko, predstavljajo srednjeveške najdbe s Starega gradu in mesta
Celja, kamniti grb s šlemom iz okoli leta 1370, tlakovec iz Pleterij in
še grb mesta Celje z letnico 1451.
[Baročni
kipar Ferdinand Gallo]
Celjski
grofje naprej> [Barok-rokoko]
|
