english esperanto SLOVENIJA JAME IN KRAS RPŠJ

PROSTORSKE FOTOGRAFIJE 360°SURROUND PHOTOGRAPHY

Regijski park Škocjanske jame

Burger Landmarks
Sledite nam tudi na naši Facebook strani :: follow us at our Facebook profile

Škocjanske jame so bile zaradi svojega izjemnega pomena za svetovno naravno dediščino 1986. leta vpisane v seznam svetovne dediščine pri Unesco. Republika Slovenija se je zavezala, da bo zagotovila varovanje območja Škocjanskih jam in zato sprejela Zakon o Regijskem parku Škocjanske jame. S parkom upravlja javni zavod Park Škocjanske jame, Slovenija, Škocjan št. 2. Regijski park Škocjanske jame leži v jugozahodnem delu Slovenije, na matičnem (klasičnem) krasu, območju, kjer so raziskovalci prvič začeli odkrivati kraške oblike: kraške jame in druge kraške pojave. Mednarodno uveljavljen izraz v krasoslovju dolina - ima svojo domovinsko pravico ravno v škocjanskih dolinah ( Velika in Mala dolina ), preden reka Reka zadnjič ponikne v podzemlje. Regijski park se nahaja v občini Divača, njegova površina je 413 ha in obsega območje jam , površino nad jamami, sistem udornic in sotesko reke Reke do mostu v Škofljah. Meja parka poteka na zahodu do avtoceste Kozina - Divača, na severu zajame del Divaškega krasa in na jugovzhodu sega do vznožja flišnih Brkinov. Prehod reke iz flišnih kamnin na apnenec imenujemo kontaktni kras, zato so Škocjanske jame, ki se nahajajo na takem prehodu, enkraten primer tega pojava.

Regijski park vključuje značilno in neponovljivo kraško pokrajino, kjer je na enem mestu strnjenih največ kraških pojavov. Skupaj s spletom jam, udornih dolin in posameznih kulturnih spomenikov tvori regijski park tipično kraško "arhitekturo". Posebne klimatske razmere v dolinah in ob vhodih jam omogočajo pojavljanje in prepletanje tako alpske kot tudi mediteranske flore. Enkratna zastopanost rastlinstva in živalstva, združenega v sožitju na izredno majhnem prostoru, daje temu območju pomembno biotsko pestrost. Zaposleni v parku v sodelovanju s prebivalci, namenjamo pozornost ohranjanju naravnih ekosistemov in arheoloških območij, obnovi stavbne dediščine in sonaravnem gospodarjenju.

Škocjanske jam e imajo izjemno razvejan sistem jamskih rovov v dolžini 5.8 km. Višinska razlika do najnižje točke v jamah znaša 209 m. Jame so največji in najbolj znan naravni pojav na območju klasičnega krasa. S prestavljanjem ponorov v geološki preteklosti so na tem stiku pod podzemnimi votlinami nastale številne udorne doline. Velika in Mala dolina očarata vsakega obiskovalca s svojo globino 163 m. Najlepši pogled na obe dolini z naravnim mostom in jamo, ki ju loči, je z razgledišča. Jame so začetek podzemeljskega sistema Škocjanskih jam z ogromno podzemno sotesko in dvoranami. Višina soteske večkrat preseže 100 m. Škocjanske jame imajo verjetno največjo jamsko dvorano v Evropi s prerezom 12.000 m 2 (1.2 ha). Reka teče pod zemljo skoraj 40 km daleč do izvirov Timava v Tržaškem zalivu. Na zavarovanem območju parka so tri manjša naselja s tipično kraško arhitekturo: Škocjan, Betanja in Matavun. Predvsem je zanimivo celotno naselje Škocjan, ki je bilo v preteklosti utrjeno gradišče in predstavlja naselbinski spomenik s trgom in cerkvijo sv. Kancijana, po kateri so jame dobile ime. Na območju parka se nahaja več arheoloških območij in lokacij (naselbine, grobišča in jamska najdišča), ki izvirajo iz različnih arheoloških dob in so zaradi svoje posebne vrednosti vključene v režim varovanja kulturne dediščine. Kamnite hiše s kamnitimi vodnjaki - viri življenja, portali, skedenj za mlatev in shranjevanje žita, mlini ob vodi, ledenice za shranjevanje ledu in pokopališče s starimi nadgrobniki tvorijo krog kulture življenja domačinov.

Soteska reke Reke od jam do mostu v Škofljah (slepa dolina)

Slepa dolina reke Reke je poleg Temeniške najdaljša slepa dolina v Sloveniji. Dolžina reke Reke po reliefu od prehoda iz eocenskega fliša na gornjekredni apnenec(K23) med naseljema Škoflje na jugu in Famlje na severu do ponora v Mohorčičevo jamo pod naseljem Škocjan je 2560 m ali 2200 m zračne razdalje v smeri SZ. Od Fameljskega studenca oz. območja severno pod Taborom na nadmorski višini 334 m do ponora v Mahorčičevo jamo na nadmorski višini 318 m naredi reka v svojem toku skozi sotesko 16 m višinske razlike. Zaradi prehoda vodotoka iz vododržne, nekarbonatne (flišnate) podlage na karbonatno podlago oz. kontaktnega krasa lahko govorimo o slepi dolini vsaj v prvotni fazi pomikanja ponikalnice v kraški svet. V dolžini 800 m od vhoda v sotesko dobi reka levi pritok Sušico, ki ima svoje povirje izpod Podgrada pri Vremah. Sušica je sicer precej splošno poimenovanje vodotokov, ki radi presahnejo oz. so manj vodnati. Sušica je prav tako kot reka Reka alogeni vodotok in teče pred sotočjem z reko Reko po Paleogenskem apnencu (K,Pg?). Glede na trditev, da gre v primeru Reke za slepo dolino, lahko postavimo trditev, da gre tudi v primeru Sušice za slepo dolino in je sotočje združitev dveh slepih dolin? Ali pa je bilo tu v preteklosti sotočje dveh podzemnih vodotokov? Pritok Reke poleg Sušice v 'slepi dolini' je še desni pritok, potoček izpod vzpetine kjer je naselje Famlje in bližnji Fameljski studenec. Tik pod Škocjanom, Nad Malni priteka prav tako kot Sušica nestalni potoček Polog. Soteska reke Reke ima videz kanjona, saj je planotasti svet nad levim in desnim bregom struge približno na isti nadmorski višini: desni breg, ki je v krednem apnencu(K23), ima nadmorsko višino okoli 400 m, levi breg, ki sega iz krednega apnenca v Paleogenski apnenec (K,Pg) prav tako okoli 400 m. Kljub padcu reke za samo 16 m, je tako soteska vedno globja in je pri vhodu v Mahorčičevo jamo v katero sega iz naselja Škcojan brezno Okroglica, globoka že skoraj 100 m (90 m do vrha jame).

Najožji del soteske reke Reke je pod gradom Školj na sredni soteske, najširši del na območju Nad Malni. Na desnem bregu, pred zoožitvijo soteske pod gradom Školj so vidni tudi značilni spodmoli v katerih je vidna delna zasiganost. Na desnem bregu reke, zahodno pod ravanjo Školja je nekaj metrov od struge manjša votlina. Na dnu reke in ob oblali so prodniki različnih velikosti, ki so oglatih oblik in najbolj verjetno niso samo alogeni ampak so nastali tudi 'insitu', v sami soteski kot podorne skale in posledica denudacije z roba soteske. Opazno je, da so prodniki s tokom reke v sotesko vedno manjši.
Nastanek 'slepe doline' reke Reke še ni pojasnjen in malokdo se je spuščal v pisanje oz. razlago nastanka. Glede na kontaktni kras je, kot je že omenjeno v besedilu, vsaj prvotna faza nastanka soteske lahko 'slepa dolina'. Vendar je možnosti za nastanek soteske lahko več. S korozijo površja se je strop nekdanje jame, ki je nastal z erozijskim delovanjem reke Reke tanjšal, dokler niso na mestih velikih dvoran zaradi statičnega neravnovesja popustili stopi in so prvotno na mestih nastale udornice - podobno kot je v Mali in Veliki dolini. Z nadaljnjim korozijskim delovanjem na karbonatno kamnino je preostanek rovov postopoma izgubil strop - brezstropa jama.

Erozijsko delovanje reke Reke je preprečilo nastanek usedlin in zapolnjenje jame - vodotok je ostal aktiven v svoji strugi in izpoblikovala se je danjašnja soteska - brezstropa jama? Možen je tudi kanjonski nastanek, ko je po prvotno fluvialnem reliefu tekla reka, ki se je po erozijskem delovnju na podlago ujela v apnenec in ga postopoma dolbla. Skratka glede na pomembnost Regijskega parka Škocjanske jame in o 'malo napisanega' na temo 'slepe doline' reke Reke reke bi bilo nastanek soteske potrebno detaljno terensko preučiti in poiskati ključe po katerih bi se naredila klasifikacija. Med zniževanjem ponorov in kanjonov pred udornicami na območju Škocjanskih jam je v Vremski dolini nastala 5 km dolga slepa dolina. Če bi začepili vse ponore, bi zadržala čez 400 milijonov m3 vode, kar je največ od slepih dolin na Slovenskem. Doline pa reka Reka, ki ponika na n.v. 317 m, ni izdelala samo s korozijo apnenca, marveč tudi z erozijo fliša. Apneniška podlaga fliša (apnenec) se namreč stopnjasto zvišuje proti zahodu. Od stika fliša z apnencem do ponora v Škocjanske jame je reka Reka v Vremski dolini ponikala že v preteklosti. Hidrologi so že prej izmerili, da 600 m pod vodomerno postajo Cerkvenikov mlin izginja v tla čez 0,5 m3/s. Mlinarji so ponore v apnencu od nekdaj mašili - okoli 12. septembra 1982 je vsa Reka ob pretoku 0,01 m3/s (vir o pretoku: Gams, Kras v Sloveniji) izginila v na novo udrto brezno že kmalu po prehodu na apennec pod Gornjimi Vremami. Skoraj 20 m globoko udornico je Reka zasula in preplavila šele po nalivu 2. oktobra. Glede na to dejstvo je pod dnom Vremske doline in Škocjanskimi jamami splet kanalov, ki lahko sprejmejo vso Reko, ki ima pretok manjši od 0,01 m3/s (10 l/s).

Uvod - Prologue

(c) Boštjan Burger, (1993) 1996-2017