slovensko SLOVENIJA LJUBLJANA

PROSTORSKE FOTOGRAFIJE 360°SURROUND PHOTOGRAPHY

Boštjan Burger

Ljubljansko barje

virtualna ekskurzijavirtualna ekskurzija

Boštjan Burger, geografske vizualizacije

Ljubljansko barje (Barje) leži v jugozahodnem območju Ljubljansk kotline. Površina območja je 163 km², kar predstavlja 0,8 % ozemlja Republike Slovenije.

Ljubljansko barje ima značilnosti kraškega polja. Območje Barja je udornina izpred dveh milijonov let, nastala na stičišču alpskega in dinarskega sveta s tektonskim pogrezanjem od prehoda pliocena v pleistocen. Območje današnjega Barja je deloma po koncu zadnje ledene dobe prekrivala plitvo jezero, ki je postopoma prešlo v močvirje. 4500 let pr. n. št. so območje današnjega Ljubljanskega barja poselili prvi poljedelci. V plitvih poplavnih ravnicah okoli jezera so postavljali manjše naselbine- kolišča. Pri Igu so leta 1875 odkrili prvo koliščarsko naselbino. Danes poznamo 40 območij kjer so bila nekdanja kolišča. Območje nekdanjih kolišč na Ljubljanskem barju je bilo 27. junija.2011 poleg ostalih prazgodovinskih kolišč na širšem območju Alp vpisano na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine. Vpis izbora 111 od 1000 znanih arheoloških najdišč kolišč v alpskih državah (Švica, Avstrija, Francija, Nemčija, Italija in Slovenija) sestavljajo ostaline prazgodovinskih koliščarskih naselbin iz obdobja od 5000 do 500 let pred našim štetjem. Ostaline koliščarskih naselbin se nahajajo pod površjem, ki omogoča ohranitev organskih snovi.

Na južnem in zahodnem robu Barja izvira iz več kraških izvirov: kraška reka Ljubljanica in hudourniški, nekraški pritoki Iška na jugovzhodu in Gradaščica na severu, ki so nasuli vršaje na območje Barja. Dno Barja je zato najnižje v sredini in se dviguje proti robovom. Ljubljanica je v barjanske naplavine vrezala globoko strugo, ki ima na svojem 20 km dolgem toku zelo majhen padec: dno struge Ljubljanice pri Verdu je ~285 m v Ljubljani pa samo dober meter nižje, ~284m.

Posledica nizkega naklona so redne poplave, ki ob najvišjem vodostaju ustvarijo približno 80 km² presihajoče jezero. Barjansko jezero je tako največje presihajoče jezero v Sloveniji. Nastanek jezera je podoben kot pri drugem največjem slovenskem presihajočem jezeru: Cerkniškem jezeru. Frekvenca polnjenja in praznjenja Barjanskega jezera je daljša kot pri Cerkiniškem jezeru zaradi leta 1780 dokončanega Gruberjev prekopa v Ljubljani, ki se prične pri Špici in poteka v ožini med Grajskim girčem in Golovcem. Prekop je učinkovito zmanjšal nevarnost vsakoletnih poplav na nižjih območjih Ljubljanskega barja in zmanjšal frekvenco pojavo Barjanskega jezera.

Leta 2008 je bilo Ljubljansko barje razglašeno za krajinski park. Ožja zavarovana območja krajinskega parka so zavarovani naravni spomeniki: reka Ljubljanica, izviri Močilnik, Retovje, Ljubija in izviri Bistre - Zupanov, Galetov in Grajski izvir, Jezero pri Podpeči in Jurčevo šotišče, ter naravni rezervati Mali plac, Strajanov breg, Goriški mah, Kozlerjeva gošča, Ribniki v dolini Drage pri Igu in Iški morost. Območje krajinski park je razdeljeno na tri naravovarstvena območja, ki se med seboj razlikujejo po ohranjenosti narave in stopnji zaščite.

Barjansko jezero leta 2010

Poplavljeno Ljubljansko barje po močnem deževju od 17. do 19. septembra 2010. V ponedeljek sem se 'potikal' po domžalskem koncu, ko so zaradi nevarnosti visokega vodostaja Gradiškega jezera dvignili zapornice, ter je posledično poplavilo okolico Doba in Podrečja v bližini Domžal. V torek 21. septembra sem se z namenom dokumentirati situacijo okoli 'Plečnikove' cerkve v meglenem dopoldnevu odpravil proti Črni vasi. Do cerkve je bila cesta še kopna, kmalu pa sem peljal mimo prvih hiš, ki so bile nekaj centimetrov pod vodo - vsaj tako je bilo videti. Ko sem parkiral in pričel fotografirati, sem kmalu ugotovil, da so hiše na nasipih, čez katere se je dvignila voda. Za hišami je bila voda že v višini slabega metra. Tri kilometre južno je naselje Lipe, zato sem se odločil, da bom do tam prebrodil in se odvisno od situacije odločil kaj potem. Srečal sem fotoreporterja Večera, ki mi je predlagal, naj raje nadaljujem pot s snemalcem in novinarko RTV-SLO. Sprejela sta me v ekipo in z gumijastim čolnom smo se odpravili preko poplavljenega barja in poplavljenih zaselkov. Neprijetno sem bil presenečen, ko sem ugotovil, vsaj po njihovih besedah, da po treh dneh visoke vode niso prejeli še nobene nobene uradne pomoči. Nobene pomoči - ljudje, ki živijo le nekaj kilometrov od središča glavnega mesta države, uradno pa so že del mesta (?). Kolikor so mogli so se organiziral sami, ter si medsebojno pomagali. Resnici na ljubo je ravno ob mojem prihodu do konca kopne ceste pripeljal kombi s pomočjo od Karitasa. Pomoč ni mogla naprej, saj je bila cesta poplavljena... so pa ravno prišli gasilci, ki so ponudili svoj gumenjak za prevoz Karitasove pomoči.

Sam Barje kar dobro poznam, predvsem s kolesarkega sedeža. Tako, s perspektive čolna pa je bila pokrajina nerazpoznavna. Na drevesih, ki so se dvigala nad vodo so čepeli fazani, na vejah pa se je opazila tudi kakšna poljska miška, na strehah hiš pa, kot da se ni zgodilo nič, so na soncu dremuckale mačke. Iz megle je najprej pokukalo sonce, ki je kmalu pregnalo barjansko meglo in naredil se je lep in topel sončen dan.

Površina Ljubljanskega barja je slab odstotek (0.8%) površine Slovenije in so poplavne vode nekaj običajnega. Vendar je bila letošnja septembrska poplava izjemna saj je bil nazadnje tako visok vodostaj leta 1933. Ravno zaradi možnosti visoke vode je cerkveno svetišče v Črni vasi v prvem nadstropju.

Uvod - Prologue

Sledite nam tudi na naši Facebook strani :: follow us at our Facebook profile

(c) Boštjan Burger, (1993) 1996-2018