Znameniti ‘Celjski strop’ je bil  odkrit pod preprostim novejšim stropom v času prenove leta 1926 v  glavni dvorani Stare grofije v Celju. Leta 1926 je restavratorska  dela izvedel akademski slikar Matej Sternen, restavracijo lesenega  ogrodja stropa pa celjski podobar Miloš Hohnjec. Slike, ki  sestavljajo Celjski strop so iz začetka 17. stoletja in so delo  neznanega avtorja. Vizualizacija Pokrajinskega muzeja Celje iz leta  2008. 
        "Celjski strop v osrednji dvorani  Stare grofije sodi med osrednje zanimivosti našega muzeja. Poslikani  strop je vreden posebne pozornosti, saj je osamljen primer profanega  slikarstva na prehodu iz renesanse v zgodnji barok.
        Mnenja o dataciji in avtorstvu so  deljena.Teza dr. Franceta Steleta je, da je bil »avtor povabljen ali  skozi Celje potujoči Gornjeitalijan«, ki je strop poslikal na  začetku 17. stoletja. Severnoitalijanski izvor rodbine  Thurn-Valsassina, ki so bili naročniki poslikave, eklektično  posnemanje severnoitalijanskega slikarstva Antonia Tempeste,  delavnice Bassanov in Pelegrina Tibaldija kažejo, da je avtor poznal  italijansko slikarstvo. Dr. Emiljan Cevc meni, da je bil slikar  Celjskega stropa severnjak, ki je v začetku 17. stoletja svoje delo  obogatil z dosežki italijanske umetnosti pozne renesanse in  manierizma. Drugačno pa je mnenje dr. Ivana Stoparja, ki je  avtorstvo pripisal slikarju Almanachu in premaknil datacijo stropa v  sedemdeseta leta 17. stoletja. Najnovejša študija dr. Daše Pahor  je zgornjo možno datacijo postavila v dvajseta leta 17. stoletja in  avtorja poslikave umestila v krog slikarjev, ki so delali za dvor  Rudolfa II. v Pragi.
        Strop v velikosti 14,45 x 9,87 m je  poslikan s tempera barvami na platno. Razdeljen je na 11 stropnih  polj, ki jih ločujejo dekorativno poslikani leseni tramovi in opaži.  V največjem sredinskem polju je iluzionistično naslikana stebriščna  arhitektura s štirimi stolpi, med katerimi se odpira pogled v nebo v  obliki križa. Obrobljajo ga balustradne ograje, prek katerih visijo  dragocene preproge, za njimi so v manjših skupinah naslikani plemiči  in plemkinje, dvorjani, vojaki, portret domnevnega naročnika Janeza  Ambroža Thurna in avtoportret slikarja s pomočnikom. Ob stranicah  osrednjega polja sta na izstopajočih podstavkih figuri Jupitra in  Neptuna. Ob daljših stranicah stropa so alegorično upodobljeni  štirje letni časi s prizori in opravili iz vsakdanjega življenja,  na krajših stranicah je naslikan dramatični spopad v bitki Latincev  in Trojancev, vogale pa zapolnjujejo štirje giganti-napadalci neba.  Avtor Celjskega stropa je večino prizorov povzel po grafičnih  predlogah. Letni časi so naslikani po bakrorezih Jana in Rafaela  Sadelerja. Grafika sta se zgledovala po originalih slikarjev družine  Da Ponte-Bassano. V prizorih bitke se je slikar naslonil na bakroreze  Antonia Tempeste. Za štiri gigante pa je kot predlogo uporabil  bakroreze Hendrika Goltziusa, narejene po slikah Corneliusa  Cornelisza van Haarlema. Raziskovalcem še ni uspelo odkriti predloge  za osrednji del z iluzionistično naslikano arhitekturo.
        Dinamiko stropa je slikar dosegel s  kontrastom med iluzionistično naslikano arhitekturo, ki ustvarja  vtis perspektivičnega odpiranja prostora in iluzijo zaprtega  prostora v vogalih nad v zraku plavajočimi telesi gigantov. Slikarju  je tako kljub eklektičnemu ikonografskemu programu ob pretehtani  razvrstitvi slik uspelo ustvariti notranjo silo, tako značilno za  baročne umetnine."(citirano iz spletne strani Pokrajinskega  muzeja Slovenije, 31.marec 2020)